Smo tik pred madžarskim scenarijem iz leta 2006?

Morda si kdo domišlja, da slovenska levica ne dojema, kaj se ji dogaja. Da ne razume, kako je v zadnjih treh letih povzročila strahovit padec slovenskega političnega ugleda, gospodarske konkurenčnosti in upad življenskega standarda ljudi. Seveda to ni res – zelo dobro ve, kaj se dogaja. Interno bolj zaupa evropskemu barometru, ki je vladi nameril 21 odstotkov podpore, kot pa domačim anketam, ki so do vlade veliko prizanesljivejše.

Leta 2006 se je madžarska socialistična vlada kot danes naša trkala po prsih, češ kako dobro jim gre, državo so pripeljali v EU in Madžarsko preobrazili v sodobno družbo, čeprav je podobno kot pri nas danes med običajnimi ljudmi zaradi sistemske korupcije in gospodarske stagnacije pod površjem vrelo. Vlada takratnega premierja  Gyurcsányja pa je prvič – po nerodnosti – odgrnila tančico z levičarske Potemkinove vasi socialističnih enovrstičnic in moraliziranja.

Maja 2006 je na zaprtem srečanju poslanske skupine v kraju Balatonőszöd imel zelo iskren govor, v katerem je priznal, da so vladajoči socialisti volitve dobili na podlagi laži in zavajanja: “Lagali smo zjutraj, opoldne in zvečer. Vse smo zajebali. In to ne malo, ampak zelo,” je bil iskren, misleč, da se pogovarja le s tovariši iz stranke.

Govor pa je nekdo posnel in ga poslal v javnost. Odziv javnosti je bil silovit. V Budimpešti in drugih mestih so izbruhnili množični protesti, ki so trajali več tednov – množica je celo zavzela stavbo madžarske državne televizije, dogodek pa je pomenil začetek konca madžarskih socialistov in prvi korak na poti do 15-letne vladavine Viktorja Orbána, ki še vedno traja. Ljudje so že prej vedeli, da socialisti državo vodijo v propad: reform ni bilo, gospodarstvo je stagniralo, zaradi luknje v proračunu je vlada uvedla varčevalne ukrepe že precej pred finančno krizo, ko so druge države še cvetele. A so potrebovali nek dogodek – nek preskok v glavi, da se vse njihove frustracije manifestirajo v skupnem odzivu gneva. Na skrivaj posneti govor je bil tak dogodek.

Ljudje, ki so v tem trenutku del slovenske vlade, dejansko sami po sebi niso pomembni – večina trenutne “koronske” generacije politikov je za enkratno uporabo in bodo leta 2030 ravno toliko znani, kot je danes znan Miran Potrč, za katerega malokdo, mlajši od 50 let,  ve, kdo je bil. Arhitekti slovenskega levega monolita pa se dobro zavedajo, da tako naprej ne bo šlo več dolgo: Fiskalni svet iz četrtletja v četrtletje opozarja, da je proračun dolgoročno nevzdržen. Inflacija je v treh letih stalno nad povprečjem EU. Več četrtletij smo bili celo prvaki v upadanju industrijske proizvodnje. Povprečnemu slovenskemu gospodinjstvu je Golobova vlada ukradla skoraj 3 evrske tisočake letno, ljudje pa so kljub temu deležni vedno slabših javnih storitev, v zdravstvu se vzpostavlja ruski sistem, tistih, ki lahko plačajo, in tistih, ki bodo umrli, čakajoč onkoliški pregled.

Arhitekti vseh levih vlad, ostareli strici s skoraj neskončnimi mrežami po pravosodju, agencijah, medijih in akademiji, ki so v času korone kofetkali po Ljubljani in najprej gradili koalicijo KUL, nato pa še fantazmo vrhunskega menedžerja Goloba, niso neumni. Vedo, da pod površjem vre. Vedo, da so ljudje ravno tako nezadovoljni, kot so bili Madžari spomladi leta 2006.

Ker vedo, pa se na vse pretege trudijo, da se v javnosti ne bi pogovarjali o bolečih temah – inflacija, gospodarska stagnacija, zdravstvo, gneče na cestah, padec življenjskega standarda. Ravno zato zadnje čase iz vseh medijskih in političnih izpostav skačejo palestinske zastave, aktivisti, ki bi radi omogočili (že omogočeni) splav, 24ur pa osladno podnaslovi napoved poroke Goloba in Gabrove z besedami: “Ti, jaz, midva.”

Zato, razumite. Ko bodo začeli mahati s palestinskimi zastavami s kefijo na glavi, se ne spuščajte v debate – vprašajte jih raje, koliko denarja nam je vlada ukradla od leta 2022 in kaj smo za to dobili. Tega se strici najbolj bojijo. Ker utegnejo pravilno postavljena vprašanja zanetiti isti požar kot pred 19 leti na Madžarskem.

Mitja Iršič