Sara Logar: Ko rast ni vidna – življenje med prehodi

3 hours ago 8
ARTICLE AD

V življenju si želimo napredka, občutka gibanja in vidnih rezultatov. A obstajajo tudi obdobja, ko navzven ni sprememb, znotraj pa vse vre. Sara Logar, diplomirana dietetičarka, naturopatinja in terapevtka Planeta zdravja, se v tokratni kolumni posveti prav tem tihim, a prelomnim trenutkom – obdobjem prehoda, ko se stari del nas razkraja, novo pa še ni dobilo oblike. S pretanjenim občutkom za notranji proces nas povabi, da teh vmesnih faz ne preskakujemo, ampak jih sprejmemo kot sveti prostor notranje rasti. Kajti ravno tam, v navidezni tišini, se pogosto postavljajo temelji za vse, kar šele prihaja.

Vsi imamo radi občutek napredka. Radi čutimo, da se premikamo, razvijamo, da je trud smiseln.
A pridejo obdobja, ko navzven ni nič novega. Ni jasne poti, ni zaključkov, ni rezultatov.
Na površju je tišina, znotraj pa nekaj vre. To so prehodi. Obdobja vmesnosti. Tisti mehki, pogosto nelagodni prostori, kjer se stara različica nas počasi razkraja, nova pa še ni pripravljena, da bi vstopila.

Obdobja vmesnosti so pogosto najbolj spregledana, a hkrati najbolj preobrazbena. To so trenutki, ko stare poti niso več prave, nove pa še niso jasno začrtane. V tej nejasnosti se hitro pojavita nemir in dvom: Ali delam dovolj? Ali grem sploh kam? A v resnici se prav tukaj dogaja globoko notranje zorenje.

Vmesnost ni praznina, je prostor, kjer se počasi lušči tisto, kar ni več tvoje, in tiho raste nekaj novega. Tako kot se seme razvija pod zemljo, preden požene poganjek, tudi mi potrebujemo ta »neviden« čas. Da utelesimo nova spoznanja. Da prepoznamo, kaj moramo spustiti. Da ne hitimo v novo, preden v sebi dozori dovolj prostora, da ga zares sprejmemo. Vmesnost nas uči potrpežljivosti. Pa tudi zaupanja  vase, v življenje in v to, da se rast dogaja, tudi če je še ne vidimo.

Rast pogosto povezujemo z napredkom, odločnostjo…

Rast pogosto povezujemo z napredkom, odločnostjo, premiki in vidnimi spremembami. A resnična, globoka rast je pogosto tiha. Neprikupna. Nejasna. Včasih pomeni, da si dovolimo obstati sredi kaosa, brez načrta. Da si priznamo, da ne zmoremo več po starem, pa še ne vemo, kako bo novo.

Včasih rast pomeni, da prvič rečemo “ne”, čeprav smo se vedno prilagajali. Da se umaknemo. Da pustimo nekaj propasti, da lahko zraste nekaj bolj iskrenega. Rast ni vedno veličastna. Pogosto je subtilna, znotraj nas, ko postajamo mehkejši, bolj resnični, bolj usklajeni s seboj. In čeprav navzven ni sprememb, se znotraj na novo postavljajo temelji. In to je prav tako, rast.

V procesu notranje preobrazbe pogosto pridemo do točke, ko se stara verzija nas začne raztapljati. Vedenja, misli, odzivi, ki so nas nekoč varovali, se zdijo pretesni. Vemo, da ne želimo več živeti na enak način, a hkrati še ne vemo, kdo postajamo. To je prostor med dvema bregovoma: preteklost ni več domača, prihodnost pa še nima oblike. In v tej vmesnosti je lahko neprijetno, prazno, celo strašljivo. A prav tukaj se dogaja nekaj globoko človeškega, razslojevanje.

Telo se počasi uči nove varnosti, srce se uči nove resnice, um pa se navaja na to, da ne more več nadzorovati procesa. To ni izguba identitete, to je priprava prostora za nekaj bolj avtentičnega. In čeprav še ne veš, kdo postajaš, si že na poti tja.

Dovoli si biti tam

V svetu, kjer nas učijo, da moramo vedno vedeti, kam gremo, je vmesnost nekaj, česar se želimo čim prej znebiti. A prav ta vmesni prostor,  kjer še ne vemo, ne znamo, ne moremo, je sveti prostor notranje prenove.

Dovoli si biti tam. Brez potrebe po takojšnji usmeritvi, brez pritiskov, da moraš že vedeti. Dovoli si dneve, ko si nejasen, občutljiv, počasen. Dovoli, da tvoje korenine rastejo globlje, še preden se karkoli pokaže navzven. Vmesnost ni znak, da si izgubljen, je dokaz, da si živ.

Ko rast ni vidna, je morda najbolj živa. Ko ne veš, kam greš, se ustvarja prostor, kjer se rojeva novo zaupanje, ne v cilje, ampak vase. Prehodi niso praznina. So poglobitev. So prostor, kjer se naučimo bivati brez dokazovanja, brez potrditve. Če si trenutno v času, ko se zdi, da »nič ne gre«, se spomni: mogoče se ne premikaš naprej, ker se ukoreninjaš globlje. In včasih je prav to največ, kar lahko narediš. In dovolj.

Sara Logar, dipl. dietetičarka in naturopatinja, terapevtka Planeta zdravja

[Foto: osebni arhiv]

Objava Sara Logar: Ko rast ni vidna – življenje med prehodi je bila najprej objavljena na Portal24.

Read Entire Article