Pohodništvo v Apeninih ter znamenitosti regij Abruzzo in Le Marche

Apenini so gorstvo na Apeninskem polotoku. To pa sem sedaj nekaj pametnega napisala, kajne? Poskusimo še enkrat. Apenini so gorstvo v Italiji, na italijanskem škornju. Pogosto so poimenovani tudi »hrbtenica Italije«, saj se razteza čez skoraj 1200km – vse od Ligurije na severozahodu (to je tam pri Genovi) do Kalabrije na skrajnem jugu Italije (v špički italijanskega škornja). Čeprav so pogosto v senci bolj slavnih Alp, Apenini nudijo številne možnosti za pohodništvo, občudovanje narave in doživetje italijanskega podeželja na nekoliko bolj samotnih poteh.

Najvišji vrhovi Apeninov se nahajajo v narodnem parku Gran Sasso d’Italia

Najvišji so Apenini ravno v sredini, v regiji Abruzzo (to je v bližini Rima, samo v notranjosti in proti jadranski obali), severno od nje pa se nahaja še regija Le Marche (Marke po slovensko), ki ima tudi visoke in zelo lepe hribe. No, midva sva se odpravila na krajši izlet v te dve regiji in prehodila nekaj tamkajšnjih gora, ki jih bova opisala v nadaljevanju. Sproti pa sva si ogledala še nekaj znamenitosti regij Abruzzo in Marke, ki so tudi opisane spodaj.

Junija je tudi še kje kaj snega v Apeninih

Pohodništvo v Apeninih

Apenini so zelo raznoliki, lahko so to grički, lahko so pa to tudi zelo resne in visoke gore. Severni del je bolj zelen in gozdnat, osrednji Apenini pa so najvišji in tam so pa prave, zaresne gore, vključno z Gran Sasso, ki je najvišji vrh (2912 m). Južni del ponuja sicer spet nekoliko nižje hribe, ampak bolj suho in skalnato pokrajino. Pokrajina je torej vse od alpskih travnikov in gorskih jezer do prostranih borovih gozdov in apnenčastih grebenov.

prakrasni Apenini

Pohodniške poti so dobro označene, na poti so številne koče in bivaki. Kar se tega tiče, je zelo podobno urejeno kot v Dolomitih. Le oblegani so Apenini bistveno manj kot npr. Dolomiti. Najboljši čas za pohodništvo v Apeninih je pozna pomlad, poletje in zgodnja jesen – ko so poti večinoma prehodne, vreme stabilno in razgledi najlepši. Pozimi so tudi Apenini prekriti s snegom, imajo pa tudi kakšno smučišče kje, tako da jih lahko izkoristite tudi za smučanje.

Ali najdeš gozd v obliki Italije? Planota Casteluccio

Regija Le Marche (Marke) – pohodništvo in znamenitosti

Vzpon na Monte Vettore (2476m), narodni park Monti Sibilini, regija Marke

Najin glavni cilj je bil vzpon na najvišjo goro Apeninov, Gran Sasso, ampak sva rekla, da greva za ogrevanje en dan prej še na Monte Vettore, malo lažji hrib v narodnem parku Monti Sibilini.

Izhodišče je na parkirišču ob cesti, označeno je kot Parcheggio Forca di presta. Od tam se gre potem po grebenu, po katerem poteka meja med regijama Umbrija in Marke (Le Marche) do bivaka Tito Zilioli. Potem pa sledi še en vzpon do Vrha Monte Vettore, 2476m. Na celi poti se opravi okoli 850m vzpona, pot pa sva prehodila v okoli 2h. Pri nas bi bila to lahka označena pot. Res nič težkega, razledi pa so čudoviti. Prvi del poti, ko hodimo po tistem mejnem grebenu se nam lepo odpira pogled na cvetoča polja v okolici vasice Castelluccio, od bivaka dalje pa vidimo več okoliških gora v parku Monti Sibilini, s samega vrha pa se vidi vse do Jadranskega morja na vzhodu in do Corno Grande, najvišjega vrha Apeninov na jugu. Proti severu bi se moralo videti eno jezero, a ga midva nisva zaznala. Morda je bil še pod snegom …

Cvetoča polja v okolici vasice Castellucio, regija Umbria

Če niste pohodniki, pa se boste znašli v bližini teh krajev, hkrati pa bo to nekje med koncem maja in koncem junija, potem vam res priporočava, da se zapeljete do vasice Castellucio oz. do okoliških polj. Namreč na planoti na nadmorski višini okoli 1300m so številna polja pridelkov, ki v tem času prekrasno cvetijo. V času najinega obiska je večinoma cvetela le še leča (modra barva), ki morda ni tako impresivna. Malo prej, ko cveti ajda, lan … in to v roza in belih odtenkih, pa zna biti še lepše. Polja se nahajajo na treh mini planotah: Pian Perduto, Piano Grande in Pian Piccolo. Največji je, kot se da ugotoviti iz imena Piano Grande. Ustavite se ob cesti, ki vodi preko te planote in se naglejte čudovitih polj. Res je lepo! Edino omeniti velja, da v sezoni cvetenja med vikendi zaprejo cesto do Castellucia in je treba z avtobusom. Med tednom pa je normalno prevozna in planota dostopna tudi za avtomobile.

Jame Grotte di Frassasi in kapelica v jami

Nazaj proti severu regije Marke je še nekaj znamenitosti. Bolj za pogledat kot pa za kakšno resno pohodništvo. Jame Frassasi veljajo za ene lepših kraških jam v Italiji. Midva nisva taka blazna navdušenca nad jamami, pa tudi v Sloveniji jih imamo dovolj, tako da sva ogled samih jam izpustila. Sva se pa zapeljala skozi sotesko, kjer že od daleč vidiš, da se tu res dogaja. Omenjene jame so sicer pod zemljo, ampak tudi v stenah soteske so vidne ogromne votline.

Eno izmed takih votlin so izkoristili za postavitev kapelice Tempio del Valadier. Gre za manjšo okroglo cerkvico (oz. večjo kapelico), ki jo je dal postavili papež Leon XII (prejšnji papež Leon torej, ne trenutni) leta 1817. Na robu jame pa je še manjša in še starejša kapela, ki pa naj bi bila tam že od 11. stoletja! Zadaj pa je vhod (neuradni) v jamski sistem Frassasi. Mislim, da ni za tvegat in iskat svoje poti v jame, lahko pa greste nekaj korakov v jamo.

Kapelica v jami Frassasi

Soteska Furlo (Gola del Furlo)

Še bolj severno v regiji Marke najdemo še eno zanimivo sotesko, sotesko Furlo. Tu se reka Candigliano zareže med visoke apnenčaste stene Apeninov. Posebnost soteske je starodavni rimski predor, izklesan v skalo, ki še danes omogoča prehod skozi ta čudovit kanjon. Splača pa se zapeljati tudi do vrha soteske, na razgledno točko, ki jo na zemljevidu najdemo pod imenom Terazza sul Furlo, spodnja razgledna ploščad od dveh. Cesta je speljana do Rifugio del Furlo in je makadamska, ampak prevozna za vsa vozila. So pa ovinki, serpentine, razgledov po poti ni kaj dosti. Sama razgledna ploščad je nekako na vrhu soteske in od tam se ti odpre res lep razgled na reko spodaj in strme pečine, ki se tu dvigajo dobrih 400m nad samo sotesko.

Pogled na sotesko Furlo z razgledne ploščadi na vrhu

Marmitte dei Giganti

Nedaleč od soteske Furlo se nahaja še ena nenavadna naravna znamenitost – Marmitte dei Giganti, kar v prevodu pomeni “Velikanske posode”. Gre za serijo naravnih bazenov, ki jih je reka Metauro tisočletja oblikovala z vrtinčenjem vode in kamenja. V poletnih mesecih je to prijeten kraj za ohladitev v naravnih bazenčkih. Edino … ko sva bila midva tam, je bila voda precej nezdrave zelene barve. Številni so se sicer kopali, ampak midva sva tole rajši izpustila oz. sva pogledala le od daleč.

Marmite dei Giganti, veliki, naravni bazenčki

Regija Abruzzo – pohodništvo in znamenitosti

Campo Imperatore – Evropski Tibet ali Mali Tibet

Južno od regije Marke je regija Abruzzo in tam pod najvišjimi gorami Apeninov se nahaja Campo Imeratore, velika planota na višini okoli 2000m, ki ji pravijo tudi Evropski Tibet ali Mali Tibet. Tu je tudi izhodišče za vzpon na Corno Grande (ali druge pohodniške poti v okolici). Hkrati pa je tu narava res noro lepa. Planota je res ena ogromna ravnina do koder seže pogled, na robovih pa se dvigajo visoke gore. Prekrita je s prostranimi pašniki, kjer se sprehajajo ovce, krave in konji. Dreves na tej višini ni več, zato verjetno zgleda še bolj impresivno. Po sredi je speljana ena glavna, asfaltirana cesta, potem je pa še cel kup nekih makadamskih potk, cestic za gorska kolesa ali pa vožnjo s kakšnim terencem.

Vzpon na Corno Grande (2912m), narodni park Gran Sasso, regija Abruzzo

Najin drugi vzpon na tem izletu je bil vzpon na najvišjo goro Apeninov – Corno Grande. Štart je bil s Campo Imperatore, potem pa proti strehi Apeninov. Vzpela sva se na njen zahodni vrh (Corno Grande – Vetta Occidentale), ki je najvišji in tudi najlažje dostopen. Poti gor je več, midva sva šla po via normale, torej po najlažji, ampak to ne pomeni sprehoda gor. To le pomeni, da pot ni plezalna, sicer pa bi temu rekla zelo zahtevna pot.