Petrol, vladna klika in običajni osumljenci

Če bi ministri jahali konje, bi zagotovo padli. Ne zato, ker bi jih kot Pavla na poti v Damask oslepila svetloba z neba, ampak bi njihovo samovšečno ježo prekinila jezna množica, jih zvlekla s konj in poteptala. To se ni zgodilo in se najbrž ne bo, dokler medijski mainstream, ki ima še vedno daleč največji vpliv na javno mnenje, ne bo postal resnično ogledalo realnosti in ne bo več filmsko platno, kjer prikazuje vzporedno resničnost tako, kot to ustreza vladi Roberta Goloba.

Ko je novinarka največje komercialne televizije poročala s Črnega Vrha nad Idrijo, kjer so se krajani zbrali zaradi zaprtja Petrolovega bencinskega servisa, je gledalec dobil vtis, da so puščice naperili v energetsko družbo. “Ni prav, da si je Petrol dovolil to, kar si je dovolil,” je bila sklepna izjava prispevka. A ljudje, ki so bili tam, vedo povedati, da je bilo njihovo nezadovoljstvo usmerjeno predvsem v vlado, da poročanje ni odražalo tistega, kar se je tam v resnici dogajalo. In da je sklepna izjava prišla iz ust idrijske odvetnice Vesne Fašink, ki je na zadnjih županskih volitvah kandidirala s pomočjo Gibanja Svoboda.

Vsekakor informacija, ki ne bi smela biti zamolčana. Enako je z vzrokom za zaprtje črpalke, saj se običajni osumljenci (cvet slovenskega levičarska od Mladine in Necenzurirano do pouličnih aktivistov z Niko Kovač na čelu) zgražajo nad posledicami. Ni pomembna zadnja domina, ki je padla, pomembno je, kdo je frcnil prvo domino, kot bi rekel Michael Pearson (Matthew McConaughey) v filmu Gospodje (The Gentlemen). In prvo domino je podrla nenasitna tovarišijska klika z Gregorčičeve ulice.

Foto: sta

Naj razčistimo. Nobene potrebe ni (in je v nasprotju z načeli prostega trga), da bi katera koli oblast določala cene bencina. Žal v teh krajih, kjer še vedno prevladujejo ostanki socialistične miselnosti, ni tako. Slovenski trg naftnih derivatov je eden najbolj (če ne najbolj) reguliranih trgov v Evropski uniji. Ne samo da aktualne vlade določajo višino trošarine, celo marže trgovca so omejene. Slednje predstavljajo sedem (7) odstotkov maloprodajne cene, medtem ko trošarine (davek) kar 60 odstotkov (preostalih 33 odstotkov je nabavna cena naftnih derivatov). In medtem ko se marža (z njo se pokrivajo vsi stroški poslovanja) ni zvišala od leta 2023, so se dajatve državi v tem času povečale za 42 odstotkov. Kljub težkim poslovnim pogojem zaradi nevzdržnega regulatornega okvirja Petrol posluje z dobičkom. Ne zaradi marž, ampak zaradi varčnega in racionalnega poslovanja ter prodaje drugih proizvodov, ne samo naftnih derivatov. Zato je odziv na vnovično regulacijo cen na avtocestah (to regulacijo je odpravila zadnja Janševa vlada) povsem razumljiv. Ko pride takole iznenada, ker se je nekomu brez tehtnega razmisleka zazdelo, da je tako prav, se družbi seveda poruši poslovni načrt.

Kakopak je padlo po Petrolu. Da ne deluje v dobro skupnosti, da je pohlepen, da spora ne sme reševati na plečih ljudi in podobno. Skratka, moraliziranje po dolgem in počez, pri čemer je vlada dobra, ker se zavzema za pravične cene (prosto po Niki Kovač), Petrol pa slab, ker želi dobiček. In zato je slednji družbeno neodgovoren. Resnica je ravno nasprotna. Ko vlada s svojimi ukrepi neposredno vpliva na poslovanje podjetij, se izkaže kot družbeno neodgovorna. Vsak poseg vlade, še posebej če poveča dajatve ali skuša omejiti prihodke ali dobiček, je škodljiv. V nasprotju s Petrolom, ki z napovedjo ukrepov skuša zaščititi družbo, s tem pa tudi zaposlene in poslovanje; na koncu tudi potrošnika, če že hočete.

Minister za kohezijo Aleksander Jevšek. Foto: BOBO

Zato je izjava ministra za regionalni razvoj Aleksandra Jevška, češ naj Petrol svoje nestrinjanje izrazi na volitvah, ne pa da kaznuje ljudi zaradi nestrinjanja z vlado, prvovrstni cinizem. Ni večjega »kaznovanja« ljudi od tega, da oblast ljudem (ne)posredno pobere 70 odstotkov prihodkov, hkrati pa napoveduje še močnejši davčni primež. To je kriminalno početje, to je pravi zločin nad ljudstvom.

Jože Biščak