Palestinska agenda, kulturna vojna in čustvena manipulacija: gre za zelo nevarno dogajanje!

Verjetno ste, drage bralke in bralci, zasledili, da je režimski medijski stroj včeraj obširno in celo bombastično poročal o prvem uradnem državniškem obisku predstavnikov Palestine pri nas. Zunanja ministrica, ki je, zanimivo, prišla brez burke in celo v hlačah, je dajala vtis, da imamo opravka z normalno državo, ki bi lahko sodila celo v Evropsko unijo. Ob tem ji je slovenska kolegica Tanja Fajon javno obljubljala pomoč, celo z možnostjo, da bi Slovenija sprejela kup palestinskih otrok, ki bi sedli v slovenske šolske klopi, s čimer bi naša država izrazila solidarnost s trpečimi.

V ameriških filmih ste tu in tam že kdaj zasledili znano pogovorno fazo, da nekoga zavrneš, če govori neumnosti. Fraza se v dobesednem prevodu glasi »bikovo govno«. Filozof Harry Frankfurt je leta 1986 to frazo opredelil kot komentar nečesa, kar ni ravno laganje, pač pa čisti nesmisel oziroma nonsens. Gre pravzaprav za moralno še bolj zavrženo početje od klasičnih laži, saj se niti ne zanima za resnico, pač pa zgolj prizadeva za manipulacijo s sogovorniki in naslovljenci. No, tu seveda obstaja razlika med neko namerno, inteligentno manipulacijo v primerjavi z neko vulgarno govorico, značilno za tiste, ki vedo zelo malo, a se delajo bolj pomembne, kot so v resnici.

Slovenci imamo veliko srce, a kratko pamet

Toda če se vrnemo k možnosti šolanja palestinskih otrok v Sloveniji, bi se veljalo vprašati, kako bomo lahko šolali te otroke, ki morda ne znajo niti angleško, če doslej nismo mogli kvalitetno izšolati celo mnogih ljudi z materinim jezikom, ki sodi v isto širšo jezikovno skupino kot Slovenija (da ne govorimo o težavah z albansko populacijo). Kako si lahko nekdo iz oblastne elite domišlja, da bo Slovenija velikodušno poskrbela – seveda z vašimi prihodki – za šolanje teh otrok, medtem ko sedanja oblast ni sposobna poskrbeti niti za primerno integracijo Romov, ki na slovenskem ozemlju živijo že zelo dolgo? Povedano drugače: vse skupaj deluje kot žaltavo reklamno sporočilo v slogu raznih objav na facebooku, kjer nam neka »ostarela sorodnica«, za katero doslej niti nismo vedeli, ponuja milijonsko dediščino (če seveda izpolnimo nekatere pogoje). Ja, boste rekli, to je res »bull shit«, toda obstajajo nekateri, ki se na to ujamejo. Proizvajalci »bikovega govna« računajo ravno na to: da se boste čustveno, nagonsko in brez premisleka ujeli na neke floskule, na neko ponudbo, ki je dejansko povsem nesmiselna.

Bom izpostavil še en primer. Pred kakimi petnajstimi leti sem na svoj elektronski naslov prvič prejel pretresljivo sporočilo o dojenčici iz Ukrajine (takrat še ni bilo vojne), ki nujno potrebuje denar za operacijo. Sicer ne bo preživela. In seveda z navedbo imena nekega slovenskega zdravnika ter manipulativnim stavkom »če izbrišeš ta mail, res nimaš srca«. Stvar je bila v tem, da naj bi se denar zbiral preko razpošiljanja tega maila, saj naj bi to beležili. Seveda je to znanstvena fantastika, ampak ker gre za čustveno vsebino, pač deluje – nič ne stane, če poskusiš. Če ne drugega, si naredil vsaj nekaj dobrega. No, ta nateg je bil nato v medijih hitro razkrit, in to z opombo, da imamo Slovenci sicer veliko srce, a bolj kratko pamet. Dokaz, da to drži, je dejstvo, da sem tudi po teh medijskih razkritjih še najmanj petdesetkrat prejel identično sporočilo. In to celo več kot deset let po tistem, ko sem ga prejel prvič. In sem se z eno od pošiljateljic, ki jo sicer poznam, na smrt kregal, ko sem ji pojasnil, da teh stvari ne pošiljam naprej. In doživel ploho zmerljivk. Zanjo od tedaj naprej ne obstajam več. Ne govori z menoj. Verjetno je vmes pozabila, zaradi katere stvari mi je zamerila, toda v spominu sem ji ostal kot »človek brez srca«.

Hamas nam laže, njegove laži pa nam levičarji uvažajo v naše domove

Na te stvari se vedno znova spomnim, ko spremljam medijsko poročanje iz Gaze. Toda kdor nekoliko bolj pozna zgodovino tega področja, se bo spomnil, da je bila Gaza, nekaj časa egiptovska okupacijska enklava po napadu arabskih sosed na Izrael ob ustanovitvi, vedno krizno žarišče. Predvsem pa od leta 2006 dalje, ko je tamkajšnjo oblast prevzel Hamas. Teroristična organizacija, ki jo medijski mainstream imenuje z evfemizmi, kot je denimo »osvobodilno gibanje«, njegove pripadnike pa kot »borce«. Po usodnem 7. oktobru 2023 (ravno na petdesetletnico jomkipurske vojne), ko je postalo jasno, da bo odgovor Izraela na Hamasovo nasilje še kako silovit, v medijskem mainstreamu praktično ne poslušamo več drugega kot to, da izraelska vojska načrtno iztreblja Palestince, jih pobija z raketami (in celo s pomočjo ostrostrelcev), sedaj naj bi jih iztrebljala celo s pomočjo lakote. Napadajo šole in bolnišnice, pobijajo celo novinarje. Nikomur ne prizanašajo. Seveda so na tej podlagi razvili tezo, da gre za genocid, torej namerno in sistematično iztrebljanje palestinskega prebivalca s ciljem, da se Izrael vzpostavi kot etnično ter versko »čista« država. Torej, obrnjeni židovski »tretji rajh«. Takšne prečiščene informacije, ki jih proizvaja Hamasov propagandni oddelek preko institucij v Gazi (ministrstvo za zdravstvo), nekaterih mednarodnih organizacij (OZN, ki je pod močnim vplivom arabskega lobija) in katarske globalizirane televizijske mreže Al Jezeera, se nato izvaža v druge svetovne vplivne medije, ki denimo v Gazi nimajo svojih dopisnikov (da ne bi »preveč vedeli«). V Sloveniji je to STA kot osrednji javni informacijski servis, od katere nato podatke pobira velika večina slovenskih medijev, ki to reproducira preko tiska, radijskih valov in televizijskih sprejemnikov pa tudi interneta. Povprečen Slovenec tako vsak dan vidi, sliši in bere natanko to, kar Hamas želi, da vidi, sliši in bere.

A propos: velika večina javnosti novice spremlja površno in bolj mimogrede. Morda se vmes peljejo z avtobusom ali avtomobilom, vmes med radijskimi poročili slišijo za Gazo, morda sedijo v frizerskem salonu in prebirajo katerega od izdelkov Odlazkovega smetarskega tabloidnega imperija. O tem, kakšna je zgodovina regije z imenom Palestina v zadnjih 80 letih, se jim seveda niti ne sanja ne. »Vedo« samo to, kar sprejmejo preko propagandnih kanalov: da so Izraelci ene velike svinje, ki iztrebljajo mali, preganjan narod. Ko se v zgodbo vključijo tudi razni mnenjski voditelji, od profesorjev na državnih univerzah do ponudnikov zasebnih apartmajev, ki odklonijo nastanitve iz antisemitskih razlogov, postane zadeva resna. In če berete razne čustvene izlive na družbenih omrežjih o ubogih Palestincih, potem veste, da je stvar zelo resna. Propagandna manipulacija je očitno začela uspevati. Pri tem pa so moteči mediji, ki prikazujejo resnično plat tega dogajanja, denimo portal, ki ga pravkar berete. Ker smo objavili izpoved izraelskega talca, ker smo pokazali, kako Hamas v Gazi krade humanitarno pomoč in terorizira lastne ljudi, kako izrablja civilno prebivalstvo za živi ščit itd. Velikokrat smo tudi že pisali o tem, kako je že v samem začetku leta 1948, ko je ob asistenci OZN nastala judovska država, prišlo do arabske zavrnitve načrta, ki je že takrat predvideval nekakšno »rešitev dveh držav«. Toda arabski strani to ni bilo dovolj: šli so na vse ali nič. In dobili nič. Še danes sanjarijo o tem, da bi nagnali Izrael v morje, s tem pa na drugi strani ustvarjajo sionistične skrajneže. No, seveda niso vsi takšni – v Izraelu namreč najdemo tudi izraelske države arabskega porekla, ki povsem zgledno sodelujejo z izraelskimi oblastmi, za svoje bolj skrajne sonarodnjake pa so »izdajalci« in vredni nasilne smrti. Danes že povsem arabizirani Betlehem (mesto pokopa Rahele, rojstva kralja Davida in nato Jezusa) denimo je še vedno skoraj oaza miru v primerjavi z Gazo. Za večino Izraelcev mešanje z drugimi narodi ni takšen tabu, če pomislimo, da je bila babica kralja Davida – imenovala se je Ruta – moabskega porekla (stranska veja izvoljenega ljudstva, ki se je naselila onstran Jordana na ozemlju sedanje Jordanije).

Nevarna kulturna vojna kot priprava za tisto pravo

In za vse to, kar počnemo, ko osveščamo javnost glede resnice in čustvene manipulacije, nas mnogi preklinjajo do devetega kroga pekla, nas želijo onemogočiti in nam celo grozijo z nasiljem.

Zakaj? Ker gre v resnici za novo fazo globalne kulturne vojne, v kateri želi globalna levica prevzeti oblast v Evropi. Zadnja leta gre evropski levici precej slabo, čeprav ima zaenkrat zaveznike pri »konservativni sredini« Ursule von der Leyen. Toda ta kulturna vojna je dejansko veliko nevarnejši pojav. Že pred drugo svetovno vojno je v mnogih evropskih državah potekala medijska kampanja v prid Hitlerjevim načrtom. Ko je namreč zloglasni slikar iz Braunaua na Innu naskočil Sudete v tedanji Češkoslovaški republiki, je denimo britanski časopis The Times celo objavljal članke o tem, kako bi bilo smotrno dopustiti »anšlus« Sudetov k Nemčiji, saj je tam vendarle večinsko nemško prebivalstvo, saj bi to lahko preprečilo širši konflikt in pomirilo Hitlerja. Posledično je zahodna politika tudi sledila politiki popuščanja, münchenski sporazum iz leta 1938 pa je samo formaliziral tovrstno evropsko naivnost, ki jo je poosebljal tedanji najvišji britanski politik Neville Chamberlain. Marsikdo bo hitro opazil podobne tendence, češ bilo bi dobro, če bi tudi sedaj pustili Rusiji, da si priključi vzhodni del Ukrajine, saj bi bil potem mir pred Putinom. Naj ob tem spomnimo, da so se marsikje pojavili »paničarji«, ki so takratnim tezam »taktike pomirjanja« oporekali. In bili deležni ostrih diskvalifikacij. Takšen primer je bil denimo Winston Churchill, britanski konservativec, ki je bil celo v lastnih političnih krogih pogosto osamljen in označen za »vojnega hujskača«. Kar ga je vsaj za krajši čas oddaljilo od vrhov politike, a na veliko presenečenje je leta 1940 postal britanski premier, ko je bilo že jasno, da je Chamberlain »zamočil«.

Morda bo kdo rekel, da to nima ničesar opraviti s sedanjimi razmerami in ustvarjanjem protiizraelskega razpoloženja v evropski politiki in družbi nasploh. Gre pa za namerno početje in poskus oslabitve že tako šibke Evrope. Najprej gre tu za poskus ustvarjanja čim večjih razpok med Evropsko unijo in ZDA, nato pa krepitev notranjih nasprotij znotraj EU, kar bi seveda omogočilo dokaj hitro podreditev Evrope v primeru vojaških akcij iz vzhoda. Vedeti je namreč treba, da Ruska federacija, kot jo poznamo danes, ni več Jelcinova Rusija iz devetdesetih. Putin ima namreč za seboj Kitajce pa tudi Severno Korejo ter Iran, slednji pa je podpornik Hamasa, Hezbolaha in Hutijevcev, čeprav pri Iranu ne gre za arabsko državo, pač pa za domovino šiitskega islama. To tudi pojasnjuje, zakaj nedavno srečanje med Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom ni prineslo nikakršnega miru, saj se ruski napadi na Ukrajino nemoteno nadaljujejo. Če bo Zahod spet nasedel in padel na iste limanice kot leta 1938 pred Hitlerjem, bo s tem morda samo za kratek čas preložil globalni konflikt.

Bodite pozorni na Rusijo in Balkan

Toda slednji se ne bo začel, dokler se ne bodo kreatorji kulturne vojne prepričali, da je javno mnenje v Evropi dovolj impregnirano s protiizraelskim razpoloženjem ter čustvenim odnosom do Palestincev. To pomeni, da bodo evropske države dejansko zelo šibke in notranje neenotne. Zato ne presenečajo informacije, da je glavna naloga kreatorjev globalne kulturne vojne ustvarjanje notranjih konfliktov v številnih evropskih državah z namenom netenja državljanske vojne. Slovenija že ima takšno tragično izkušnjo, pri čemer se sovraštvo, ki ga nasledniki komunistične revolucije gojijo proti nasprotni strani, vse bolj krepi. Tu je še Bosna in Hercegovina, država dveh entitet, kjer bodo v Republiki Srbski z referendumom odločali, kaj si prebivalci želijo glede Milorada Dodika (kar je dejansko izjemna taktična poteza, češ če bo narod odločil, da ostane, ga nihče nima pravice poditi stran), obenem pa se tudi na (navidezno) nasprotni strani pojavljajo osebki, ki želijo zanetiti konflikt. V tem primeru seveda ne smemo zanemariti močnega vpliva Putinove Rusije in njenih političnih izpostav znotraj EU (predvsem nekaterih alt-right suverenistov, ki imajo podobno protiizraelska stališča kot levica).

Vse to pomeni, da moramo biti v primeru »palestinske agende« (o genocidu, ki naj bi ga zakuhal Izrael) zelo pozorni. In tudi opomniti tiste, ki ji nasedajo. Ta agenda je namreč v resnici veliko nevarnejša, kot se zdi na prvi pogled. Zato je nujno potrebno zmanjšati njen učinek. Tudi tako, da javnosti razkrivamo resnico in laži o Gazi pa tudi zgodovinske laži medijskega mainstreama o Palestini. “Bikovo govno”, ki ga stresajo Pirc Musarjeva, Golob, Fajonova in ostali zavezniki Palestine, je v resnici vir okužbe z mentaliteto, ki ustvarja novo državljansko vojno. Gre za manipulacijo s čustvi in za ustvarjanje nekakšne navidezne “resničnosti”.

Gašper Blažič