Otrok je vse manj z razlogom, ali pač?

Nizka rodnost postaja svetovni trend, najbolj očitno pa je prizadela razviti del sveta. Do leta 2050 naj bi imelo več kot tri četrtine držav sveta tako nizko stopnjo rodnosti, da ne bodo mogle vzdrževati svojega prebivalstva. Problem upadanja rodnosti ni zgolj demografski, ampak tudi povsem ekonomski. Dve najbolj pereči posledici zmanjševanja prebivalstva sta padajoča stopnja gospodarske rasti in dolgoročna (ne)vzdržnost financiranja pokojninskega in zdravstvenega sistema. Države število prebivalstva ohranjajo s povečanimi imigracijami, a vse bolj se uveljavljajo politične sile, ki v priseljevanju vidijo negativne posledice za ohranjanje kulture in homogenosti prebivalstva. Donald Trump je denimo zmagal zaradi obljube, da bo zmanjšal imigracije iz Mehike, brexit pa je bil izglasovan zaradi strašenja s povečanim številom imigrantov iz vzhodnih držav Evropske unije. Podoben porast sentimenta proti tujcem je zaznati v vseh evropskih državah in seveda tudi pri naši politični desnici. Vsi se strinjajo, da je treba problem natalitete resno nasloviti. Vprašanje je, kako premišljeni so ukrepi za povečanje rodnosti. Nekatere države to rešujejo s stimulativnimi ukrepi na socialnem in ekonomskem področju, kot so višje davčne olajšave za otroke, zastonj vrtci, pa na primer zagotavljanje neprofitnih stanovanj ter subvencioniranih obrestnih mer pri prvem nakupu stanovanj za mlade družine. A vse bolj se na vzhodu Evrope utrjuje pronatalistična politika, ki temelji na določeni ideologiji. Madžarska vlada je od sredine leta 2010 uvedla vrsto politik, ki staršem in bodočim staršem ponujajo nepovratna sredstva in posojila. Tisti, ki imajo otroke ali se zavežejo, da jih bodo imeli, so upravičeni do nepovratnih sredstev za dojenčke v višini desetih milijonov forintov (približno petletna minimalna plača).

Družine, ki se odločijo za tri ali več otrok, lahko dostopajo do še posebej ugodne davčne olajšave in
visoko subvencioniranih hipotekarnih posojil. To je le peščica številnih finančnih ugodnosti, ki jih imajo
tisti, ki vzgajajo otroke. Druge segajo od popustov pri osnovnih upravnih storitvah do subvencioniranih posojil za nakup športnih terencev in prenovo stanovanj. Za upravičenost do polne davčne olajšave ali posojila mora biti vsaj eden, v večini primerov pa oba člana para zaposlena. Da bi bile ženske upravičene do številnih omenjenih ugodnosti, pa morajo biti tudi mlajše od štiridesetih let. Tiste, ki prejemajo minimalno plačo, pa ne zaslužijo dovolj, da bi lahko dostopale do vseh razpoložljivih ugodnosti. To pomeni, da so ljudje, ki živijo v netradicionalnih družinah, tisti, ki vzgajajo otroke sami, tisti, ki so starejši starši ali preprosto nimajo dobro plačanih služb, izključeni iz programov za stimulacijo rodnosti.

V Rusiji so pod vladavino Vladimirja Putina in odkar poteka vojna v Ukrajini ukrepi za povečanje
rodnosti še radikalnejši in v vzor desnim politikam v vzhodni Evropi. V nekaterih delih Rusije šolarke, ki
zanosijo, prejmejo več kot 100.000 rubljev (skoraj 900 evrov) za rojstvo in vzgojo otrok. Ta nov ukrep je
bil v zadnjih nekaj mesecih uveden v desetih regijah, in je del nove ruske demografske strategije, ki
razširja politiko, sprejeto marca 2025, ki je prej veljala le za odrasle ženske. Ruski parlament je sprejel
tudi vrsto ukrepov, kot so omejitve splavov v zasebnih klinikah, skupaj z javno obsodbo žensk, ki se odločijo za študij na univerzi in kariero, namesto da bi dale prednost poroki in vzgoji otrok. Putin pa je demografski razmah razglasil za temelj vizije o Rusiji kot globalni velesili.

Če želimo rešiti v uvodu omenjen ekonomski problem vzdržnosti pokojninskega sistema je poleg
promocije rodnosti (predlog desnice) in priseljevanja (predlog liberalcev) na voljo le še ena pot – to je
podaljševanje delovne dobe. To je rešitev, ki jo je nedavno tudi pri nas predlagala »leva« vlada. A preden se ujamemo v to past, moramo postaviti pod vprašaj sam obstoj ekonomske krize, ki je posledica demografije. Obstaja ocena, da so trije odstotki proračunskih izdatkov dovolj za dofinanciranje pokojninskega sistema. Samo pomislimo, s kakšno lahkoto nam evropske institucije narekujejo, da bo treba vojaške izdatke povečati na tri odstotke in kasneje na pet odstotkov BDP. Staranje prebivalstva, torej daljšanje upokojitvene dobe glede na delovno dobo, je zares kriza le za politike, ki ne želijo nameniti denarja za pokojnine, ampak za novo orožje. Ljudje pa se bodo brezskrbno razmnoževali, ko bodo s svojim delom zlahka zadovoljili materialne potrebe – in nič prej.

Simon Smole