O čeveljčkih: med grozo in bizarnostjo

Simboli imajo v civilizaciji in kulturi izjemen pomen. Sodijo med arhetipske določevalce, ki označujejo, kdo smo bili, smo in bomo. Čevlji seveda ne spadajo med tiste pomembnejše, pa vendarle bo danes tekla beseda o čevljih kot simbolu. Na eni strani simbolu totalitarnega nasilja, na drugi pa simbolu človeške ničevosti.

Marca 2009 je odjeknila vest o Hudi jami, kjer je bilo leta 1945 več kot 3000 ljudi živih zazidanih v rudniške jaške. Svet so obkrožile fotografije množice pobeljenih kosti in zveriženih lobanj. Skupaj s sodelavci Študijskega centra za narodno spravo smo hiteli obveščati o pretresljivem odkritju.

Kako so čeveljčki iz Hude jame našli pot do Hiše evropske zgodovine?

Na vseh mednarodnih dogodkih, ki smo se jih udeleževali, so bili na dnevnem redu Huda jama ter širša ozadja sistemskih in sistematičnih kršitev človekovih pravic in svoboščin na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno in po njej. Opozarjali smo na neustrezen odnos slovenskih oblasti do brezpravno umorjenih. Z vodstvom Evropske platforme spomina in vesti ter češkega Inštituta za študij totalitarnih režimov smo celo obiskali prizorišče zločina v Hudi jami.

Približno v istem času se je Evropski parlament pod vodstvom Hans-Gerta Pötteringa odločil za ustanovitev Hiše evropske zgodovine. Nekdanjo gimnazijo v bližini bruseljske evropske parlamentarne stavbe so v nekaj letih preuredili v muzejsko institucijo, ki naj bi številnim obiskovalcem z vsega sveta predstavila skupne temelje evropske civilizacije.

Ko smo kmalu po odprtju leta 2017 skupaj s Platformo evropskega spomina in vesti obiskali Hišo, smo razočarano ugotavljali, da je obdobje po letu 1945 precej neustrezno in nezadostno predstavljeno. Zdelo se nam je npr. popolnoma neprimerno, da se predstavlja Karl Marx kot nekakšen »odrešenik«, hkrati pa se ne poudarijo strahote, ki so jih doživeli Evropejci pod škornjem komunizma. Nasploh je bila – na kar so posebej opozarjali poljski kolegi zgodovinarji – zgodba Evrope za železno zaveso precej pomanjkljivo prezentirana, kar je veljalo tudi za slovensko ozemlje. Prav ničesar o množičnih pobojih med vojno in po njej!

Sledilo je posredovanje pri Pötteringu in eni od vodij muzeja, po najključju Slovenki. Problematični sta bili predvsem dve točki: poleg neomembe zločinov Titovega režima še nedopustna interpretacija, da naj bi bila slovenska »odcepitev« razlog za krvavo balkansko morijo. Napaki sta bili po posredovanju evropskega poslanca Milana Zvera kmalu odpravljeni. In tukaj stopijo v zgodbo čevlji kot simbol. Po kontaktiranju dr. Mitje Ferenca je bil v Bruselj poslan par čeveljčkov iz Hude jame. Tako dandanes vsi številni obiskovalci Hiše evropske zgodovine ob paru zveriženih čeveljčkov in opisu dogajanja spoznavajo del tragične totalitarne zgodovine slovenskega in evropskega ozemlja. Zato, da se ne bi več ponovilo!

In še o »rdečih štiklah«! Za konec še o čevljih neke gospe, ki ta čas zaseda elitni položaj na slovenskem političnem polju. Gorenjski lokalni muzej je po njenem nagovoru na proslavi »dneva upora proti okupatorju« (sic) servilno razstavil na »drevesu slavnih« njene ponošene in prepotene rdeče salonarje. Ker gospa vzbuja pozornost zlasti s svojim hudo nekonvencionalnim vedenjem za osebo na tako visokem položaju, se slovenska javnost upravičeno sprašuje, s čim le si je zaslužila tovrsten tretma v muzejski zbirki. Bizarnosti pač po naravi stvari sodijo v neke druge vrste ustanove. Le kaj bi na to afnanje glede ženskih pravic porekle Elza Premšak, Angela Vode, Jelka Dolinar in druge resnične borke za človekove pravice, ki so za svoje odločitve in dejanja pretrpele mučenja, dolgoletne zaporne kazni, celo izgubo življenja?

Ob tem mi pride na misel roman angleškega pisatelja Thackerya z naslovom Semenj ničevosti. To in nič drugega bi veljalo pripomniti ob gorenjskem primeru, hkrati pa ob razstavljenih čeveljčkih iz Hude jame izraziti globoko spoštovanje človekovega dostojanstva in empatijo do žrtev totalitarizmov.

Dr. Andreja Valič Zver