Na Oslavju je društvo Soča delovalo le do leta 1927 ...

Potem ko so se vrnili iz begunstva in za silo uredili svoje domove, ki so bili med prvo svetovno vojno do tal porušeni, so si na Oslavju zaželeli kulture in druženja. V povojnih letih so tako ustanovili prosvetno društvo Soča, ki je žal delovalo zelo malo časa, saj so ga leta 1927 fašistične oblasti ukinile skupaj z vsemi ostalimi slovenskimi kulturnimi sredinami.

Na delovanje nekdanjega prosvetnega društva na Oslavju me je pred dnevi opozorila znanka, ki mi je zatem pokazala staro fotografijo z delno izbrisanim napisom Prosveto društvo Soča v Oslavju. Napis sem pred mnogimi leti zasledil v našem časopisu, sicer je mojo pozornost pritegnil tudi predlog »v«. Danes pravimo, da gremo na Oslavje, pred sto leti pa so očitno hodili v Oslavje. Prvotnega zaselka, ki so mu pravili Oslavje, kakorkoli že dolgo ni več, saj je bil med prvo svetovno vojno popolnoma uničen. Greben, kjer sta nekoč stala cerkvica sv. Mihaela in strnjen zaselek kakih desetih hiš, je po vojni zasedlo vojaško pokopališče z obeliskom štirih generalov, ki stoji še danes.

V prvih povojnih letih so domačini, ki so se vrnili iz begunstva, živeli v vojaških barakah, ki jih je bilo na Goriškem zelo veliko. Kljub slabim razmeram, ki jih je še poslabšal nastop fašizma, so naši ljudje začutili potrebo po kulturnem udejstvovanju. Na Oslavju so ustanovili prosvetno društvo Soča, ki je gojilo zborovsko petje in gledališko dejavnost. Odprli so tudi knjižnico za izposojo slovenskih knjig. Delovanje se je v glavnem dogajalo v dvorani gostilne Pri Pirotu oz. Petru Primožiču. V poslopju je kasneje delovala gostilna Pri Pepetu, do sredine petdesetih let pa je tam bil otroški vrtec. O delovanju društva Soča se je žal ohranilo malo podatkov, saj je fašistična oblast leta 1927 ukinila vsa slovenska društva; arhivi so bili porazdeljeni med člane, ponekod pa celo uničeni.

Obvezna točka v italijanščini

V časopisih Edinost in Goriška straža je bil konec julija 1926 objavljen članek, ki je za nedeljo 1. avgusta, ob 4. uri popoldne, napovedal večjo kulturno prireditev na Oslavju, ki se je začela z deklamacijo poezije La bellezza d’Italia, saj je bilo v program obvezno treba vključiti točko v italijanščini. Zbor s Cerovega je zapel pesem Kresovale tri devojke, zbor iz Njivic v Brdih pa pesem Nekje na Francoskem. Po recitaciji pesmi O nevihti so igralci domačega prosvetnega društva uprizorili ljudsko igro Petra Rossengerja Na dan sodbe. Domači moški zbor je zapel pesmi Zdravica in Vojaci na poti, nakar so igralci dramske skupine iz Podgore uprizorili burko s petjem Moč uniforme, ki jo je napisal Jaka Štoka. Zbor iz Števerjana je nastopil s pesmijo O večerni uri, na koncu je bil na sporedu še nastop naraščaja z Oslavja s pesmijo Mladini.

Prireditev je zmotil dež, tako da so jo prenesli na naslednjo nedeljo, ko je ponovno poseglo vmes muhasto vreme. Prireditev so naposled izpeljali šele 15. avgusta. Časopis Goriška straža je nekaj dni kasneje zapisal, da je prireditev društva Soča uspela izvrstno. »Ljudstva je bilo zelo mnogo, kajti prišli so tudi ljudje iz Gorice ter iz bližnjih in daljnih vasi. Igra Dan sodbe je potekla prav dobro, pevski zbori so doneli krepko in ubrano. Odbor prosvetnega društva se iskreno zahvaljuje vsem udeležencem, posebno pa bratskim društvom iz okolice, ki so bistveno pripomogla k srečnemu uspehu,« so zapisali v časopisu Goriška straža. Leta 1927 je kot rečeno sledil kulturni mrk, saj je črni režim ukinil vse, kar je dišalo po slovenskem. Društva Soča niso obnovili niti po drugi svetovni vojni. Vse delovanje so takrat preusmerili v društvo Naš prapor v bližnji Pevmi.