Kitajska je svojo ekonomijo presenetljivo hitro digitalizirala, gotovina pa izginja hitreje kot v večini drugih razvitih držav. Na Kitajskem so v veliki meri preskočili čeke in plačilne kartice ter pristali neposredno pri aplikacijah.
Velika večina plačil se danes zgodi prek dveh največjih: WeChat ali Alipay.
Tako v trgovinah kot v restavracijah in na javnem prevozu, da internetnih nakupov sploh ne omenjamo, prednjačijo plačilo prek pametnih telefonov oziroma aplikacij na njih. Številne prodajalne in taksiji gotovine sploh ne sprejemajo niti je ne morejo vračati. Strankam pokažejo kodo QR, ki jo te preberejo s telefonom in v aplikaciji potrdijo plačilo. Logika plačevanja je torej nekoliko obrnjena v primerjavi s plačilnimi karticami, ki smo jih na Zahodu pospravili v telefone kot Google Wallet ali Apple Pay.
Z gotovino v glavnem plačujejo le še najstarejši, ki jim moderne aplikacije povzročajo preveč preglavic. Zaradi tega so mnogokje izločeni in odvisni od mlajših članov družine, ki zanje naročajo taksije ali plačujejo v trgovini. Druga skupina ljudi, ki imajo včasih težave, so tuji obiskovalci, ki kitajskih aplikacij nimajo. Težave imajo tudi klasične banke, ki so resda v državni lasti, a sta jih Alipay in WeChat ujela popolnoma nepripravljene. Na bančne račune ljudje prejemajo plačo, to pa je za veliko večino mlajših zaposlenih tudi edina interakcija z banko, dokler ne potrebujejo kredita. Ves plačilni promet poteka prek aplikacij.
Kitajska centralna banka je zato že pred šestimi leti začela pilotni projekt digitalnega juana, leta 2022 pa zagnala še uradno aplikacijo. Več kot 250 milijonov ljudi naj bi odprlo račune, a so sčasoma rabo opustili. Danes je digitalni juan digitalni zombi, ki ne more konkurirati plačilnim aplikacijam.[st.slika 75610]