MITJA REICHENBERG – FILMI NA KRATKO

Mitja Reichenberg, doktor socioloških znanosti, skladatelj, glasbeni producent, esejist, cineast in univerzitetni predavatelj, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor, Zavodu za umetniško produkcijo in založništvo, v Zbirki Frontier objavil svojo novo knjigo z naslovom Filmi na kratko, 2019–2024 (2025). Grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanja in preloma se je lotil Jakec Hrženjak, slika na naslovnici je poimenovana Pexels.

Temeljit pregled filmov, in to predvsem ameriških, vmes so še drugi, kak turški, francoski, italijanski, britanski, norveški itd., je avtor uredil po abecedi. Na začetku se zahvaljuje Karmen Špacapan, tedanji urednici revije Stop, ki mu je omogočila, da v knjižni obliki objavi zbirko svojih člankov; vrsto let jih je pisal kot kolumne in napovedi za omenjeno revijo. Vsako od besedil nosi delček njegovega dela in strasti do filmske umetnosti. Reichenberg pravi, da je izbor predstavljenih filmov subjektiven. Njegova knjiga ponuja jedrnat ter hkrati bogat, temeljit in poglobljen pregled filmskih stvaritev. Obsega kar dvesto devetintrideset strani, avtor pa v njej piše o filmih, ki spadajo na področje filmske umetnosti, tako imenovane sedme umetnosti, kot tudi o izdelkih filmske industrije, dosežkih, ki naj bi prinesli čim več denarja in dobička. Pisec se odlikuje s poznavanjem podatkov, okoliščin snemanja ter odmevnosti in uspehov posameznih filmov, se pravi nagrad, priznanj in nominacij – od oskarja do zlatega leva in grammyja.

Mitja Reichenberg: FILMI NA KRATKO, Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 343, število strani 239, leto izida 2025

Mitja Reichenberg najprej navede letnico uprizoritve, zatem morebitno uvrstitev v franšizo ali koprodukcijo ter poglavitne ustvarjalce, od režiserja in producenta pa vse do igralcev in igralk in skladateljev filmske glasbe. Piše poznavalsko, duhovito in dobronamerno. Na koncu zapisov namreč posamezne filme tudi ovrednoti, prikaže razmerje med filmom in družbeno stvarnostjo ter vidike morebitne kritike. V svojih kolumnah je bralke in bralce revije Stop nagovarjal in spodbujal, da bi si filme tudi ogledali. Velikokrat je prizanesljiv in opozarja predvsem na to, kar se je filmskim ustvarjalcem posrečilo. Zanimivo in tudi problemsko se srečuje tako z dramami, kriminalkami, srhljivkami in komedijami kot tudi animiranimi filmi, prikazi stripovskih junakov in predvajanjem na spletu. Režiserji so predvsem moški, poljski film Gospod Jones je režirala znana režiserka Agnieszka Holland.

Avtor uporablja domiselne strokovne izraze, besede in besedne zveze, kot so: iluzija; izvirna kriminalistična epska zgodba; mešanje dejstev in fikcije; burna romanca; filmska iluzija kvantnega vesolja; romantična drama; biografska glasbena drama; komična drama; znanstvenofantastična komična drama; akcijska komedija; nostalgična refleksija in še številne druge. Film so zanj sanje, ki jih nikoli ne pozabimo. Ko ugasnejo luči, se v dvorani lahko zgodi magija, meja med našo resničnostjo in iluzijo je pravzaprav zelo tanka. Tudi na filmskem platnu se dogaja boj med dobrim in zlom, zastavljena so temeljna vprašanja človeštva. Reichenberg omenja knjige, po katerih so bili napisani scenariji, tudi take, ki jih imamo v slovenskem prevodu. Večino naslovov iz angleščine prevede v slovenski jezik, o nekaterih prevodih naslovov posameznih filmov v slovenščino ima pomisleke.

Pisec premišljuje tudi filozofsko, saj prikazuje človekov položaj v svetu in družbi, hkrati pa priznava, da je nekatere filme primerno spremljati in doživljati le kot zabavo in možnost sprostitve. V mračni svet, v katerem tekmujejo velesile, naj bi pravljičnost, romantika in komedije pričarale nekaj svetlega in optimističnega. O filmu Aziz, ki ga predvaja internetni ponudnik Netflix, med drugim zapiše: »Film sam ni velik presežek v filmografiji, a lahko marsikomu odpre pogled v smeri, da s svojimi težavami na svetu ni popolnoma sam. Morda pa je prav to najpomembnejše spoznanje v teh čudnih časih.« (str. 14) Spoznanj je še več. Mitja Reichenberg ima veliko povedati tudi o medčloveških odnosih, prikazanih v filmih. Tako se zamisli nad vsebino filma Duše otroka in meni naslednje: »Film nas lahko očara s svojim dokaj natančnim vprašanjem prijateljstva, sicer pa je v ozadju morda najbolj pomemben vpogled v soodnose med ljudmi, za katere ne moremo trditi, da so vedno boljši. Morda k temu pripomorejo svetovni problemi, morda različne krize – toda problemi in krize so bili vedno in ni nujno, da ne moremo sami poskrbeti za boljšo empatijo. Vsem opredelitvam empatije je namreč skupno, da poudarjajo predvsem emocionalni odziv opazovalca, ki ni le razumevanje čustvenega doživljanja drugega, temveč vključuje tudi opazovalčevo afektivno doživljanje. Tudi o tem govori ta film.« (str. 47)

Očitna je njegova predanost glasbi. Mitja Reichenberg je tudi sam uveljavljeni skladatelj kakovostne glasbe, zato zvočni del filma vrednoti poznavalsko in kritično. Avtor opozarja, da potrošniška kultura počasi, a zanesljivo ubija svet.

Na koncu pravi, da je zajel drobec čarobnosti, ki jo sedma umetnost prinaša v naša življenja. »Filmi so zgodbe – o ljudeh, krajinah in občutjih, ki presegajo čas in prostor. So okna v svetove, kjer domišljija ne pozna meja, in zrcala, v katerih odseva resničnost, kot jo morda vidimo le z roba svojih sanj.« (str. 236) Filme občuti tudi kot mostove med osamljenimi večeri in skupnimi pogovori ter med preteklostjo in prihodnostjo. Njegova knjiga je povabilo: »In naj vsaka nova filmska stvaritev v vašem življenju prinese še en razlog, da ljubite umetnost, ki nas vse povezuje.« (str. 236)

Novo delo Mitje Reichenberga Filmi na kratko je primerno in uporabno za filmsko vzgojo mladih, hkrati pa lahko tudi drugi ljudje najdejo v njem zakladnico informacij o filmih, ki so bili uprizorjeni v letih od 2019 do 2024, torej o aktualnem dogajanju na tem področju.

Marija Švajncer