Mica se spet suši.

Že Sv.Avguštin je v 4. stol priznaval duhovno enakost žensk in moških pred Bogom, a je hkrati zagovarjal podrejenost žensk v zemeljskem življenju, kar je bilo značilno za njegov čas.

Zgodba je pred davnimi leti pripovedoval gospod A. V., je tudi mene presenetila, a ne toliko, da ne bi pri svojih sogovornikih tudi sama preverjala, ali jo poznajo.

Takole je pripovedoval:»Na številnih obiskih domačij v dolini sem pri ostarelem kmetu v hribih nad Novo Štifto pri Gornjem Gradu naletel na neko neobičajno stvar. V dnevni sobi sta bila na vogalu nad pečjo v strop pritrjena dva kovinska obroča (»rinke«). Povprašal sem gospodarja, čemu to služi, pa mi ni hotel nič povedati, ampak je v vidni zadregi pogovor speljal na drugo tematiko.

Pozneje sem tega kmeta še večkrat obiskal. Ob neki priložnosti, ko sva tudi malo popila, se mu je le razvezal jezik. Povedal mi je, da je to pri hiši že »od pamtiveka«, da on sam nima nič s tem in da se na te rinke privežeta dve vrvi in nanju obesijo rancale. To je pripomoček za opravljanje zakonskih dolžnosti v poznejših letih, ko so udi že bolj nepokretni, trdi in normalen seks v postelji skoraj ni več mogoč.

Če moškega zagrabi in trga v križu, pač ne more biti kos temu hišnemu opravilu. Pomaga si tako, da ženska sede na rancale (kot na skrajšano gugalnico), moški pa si jo primika in odmika od sebe. Pri tem je pomembno, da je moškemu ves čas toplo (od peči) in je zato bolj gibčen. Seks tako lahko traja dlje časa in tudi ženska utegne priti na svoj račun.«

A. V. meni, da rancale niso pogruntavščina naših (pretežno sramežljivih) ljudi, ampak so to pripravo v naše kraje prinesli prebegli francoski vojaki ob začetku 19. stoletja, ko so z Napoleonom marširali proti Dunaju ali pozneje, ko so ustanovili Ilirske province. Te province sicer uradno niso posegale na naš štajerski prostor – severno od Save – a vendar so posamezniki hodili tod ali se skrivali po odročnih hribovskih kmetijah. Ime je ostalo tudi v ljudskem izročilu. Še v povojnem času je marsikdo rekel, da so koga »dali na rancale«.

vir- malo bolj hecen

Danes, žal, so takšne ''domislice'' izginile, saj se zaradi molka, s katerim so ovijali vse, kar je bilo povezano s spolnostjo, popolnoma izginile iz ljudskega spomina.

Še ena zgodba  iz starih časov:

Kaj  je to hamot? 

"V našem kraju, ki leži na Dravskem polju, so imeli dedje zanimivo navado. Ženske, ki so preveč opletale z jezikom, so obesili na hamot (tako se je imenovala vprega za krave, ki je bila obešena na klinu nad hlevom). 

Kadar je ženska le preveč kričala na pomoč, se je hitro našel kdo, ki je pojasnil: "Nič, nič se ni zgodilo, le Mico je stari hrvat dal malo sušit na hamot." (Hrvat je narečen vzdevek za kmetijo, kmečko ime.)

Še danes, če se z vasi sliši kakšno vpitje, ljudje radi rečejo, da to ni nič takšnega, da se le Mica spet suši."

Lovro (1946)