Mesčev zmazek: Tajkunizacija s prijaznim obrazom zadružništva

S trenutno koalicijo se je vrnil socializem v vsem svojem sijaju. Nazaj so tudi čisto prave delavske zadruge oziroma vsaj njihova sodobna “metelkarska” različica, ki jo je z novim zakonom za spodbujanje vključevanja zaposlenih v lastništvo oziroma zakon o zadružniškem lastništvu predstavila skrajna stranka Levica.

Seveda je lahko že danes vsak delavec lastnik podjetja, če ta kotira na borzi – enostavno kupi delnice ali vplača IPO in je že delni lastnik. Na tak način smo Slovenci “lastniki” Krke, Petrola, konec koncev pa tudi Intela, Appla, Sonyja ali Toyote… A politkomisarji iz stranke Levica imajo v mislih drugačne delavske odkupe, podkrepljene z davčnimi olajšavami – ki jih bomo potem seveda pokrivali z višjimi davki preostali davkoplačevalci.

Lastništvo bi po načrtu zakonodajalcev prevzela zadruga delavcev, ki bi odkup odplačevala postopoma z razpoložljivimi sredstvi družbe. Delavci postanejo solastniki, pri čemer mora biti v zadrugo vključenih najmanj 75 odstotkov vseh zaposlenih. Solastništvo je vezano na zaposlitev, deleža ni mogoče obdržati ob odhodu iz podjetja. Vas takšna dikcija na kaj spominja? Kot so nekateri že izpostavili, je videti, da gre za menedžerske odkupe iz devetdesetih, a tokrat s prijaznim obrazom zadružništva. Eden od najbolj razvpitih menedžerskih prevzemov v Sloveniji je opravil Bine Kordež (trgovsko podjetje Merkur), ki je med drugim svetoval tudi Levici. Kot bomo videli v nadaljevanju, se Mesec brani, da gre v tem primeru za drugo stvar, čeprav so njegovi argumenti neprepričljivi.

Bine Kordež (Foto: STA)

Predlog omogoča, da se lastnik podjetja prostovoljno odloči za prodajo deleža ali delnic podjetja zaposlenim prek ad hoc pravne osebe oziroma lastniške zadruge delavcev. Zaposleni bi tako imeli v zadrugi svoje osebne kapitalske račune, na katere bi se z odplačevanjem kupnine prenašali deleži podjetja. Predvidene so davčne ugodnosti za podjetja, lastnike, zadruge in zaposlene, vstopni prag za solastništvo podjetja pa je postavljen pri 300 evrih, s čimer bo omogočena vključenost vsem, ki so v podjetju zaposleni vsaj leto dni.

Kako zakon razlaga minister Mesec

Minister za delo zakona ne utemeljuje s kakšnimi racionalnimi argumenti, ampak s socialističnimi parolami o nevarnosti tujega kapitala, ki “se ukvarja s čim višjim dobičkom”. Tako pravi: “Podjetje ima na kraj izjemno pozitivne učinke, saj je lastništvo domače, podjetja si ne lasti tuji kapital, ki bi bil tam zaradi ustvarjanja čim višjih dobičkov, ampak si podjetje lastijo ljudje, ki v tem istem kraju ne samo delajo, ampak tudi živijo in je temu primerna tudi družbena odgovornost – sofinanciranje športnih klubov, družbenih dejavnosti in seveda vse druge stvari, ki zraven pridejo. Kraj zato temu ustrezno tudi zelo dobro diha.”

Besede so pomenljive. Levica kot po navadi demonizira dobiček in predvideva, da zasebne zadružne lastnike dobički sploh ne zanimajo, ampak da bodo v takem lastništvu podjetja bolj pripravljena trošiti za “družbeno odgovorno” financiranje raznih parapolitičnih društev. Na prvi pogled je to videti kot račun brez krčmarja – tudi zasebnim lastnikom – kot vsem drugim – je seveda dobiček prva in edina stvar, ki jih zanima. Kako jih ne bi – z njim bodo nahranili svoje otroke. Prav tako nikjer ne piše, da bi “sovražni” prevzem Domela za okolje imel slabši končni učinek, kot to, da je podjetje ostalo v rokah ljudi specifične etnične pripadnosti. Danes nihče več ne toči solz, da je Hela kupila Saturnus ali da je Novartis kupil Lek. Gre za družbe z močno nadpovprečnimi plačami, ki prav tako vlagajo v lokalno okolje.

Mesec je na Odmevih povedal, da lahko z novim zakonom “zmagajo vsi” in da bodo ljudje bolj motivirani za delo, če bodo lastniki podjetij. Zopet je ponovil zgodbo o Domelu, ki pa se prevzema ni obranilo s tem inštrumentom, ampak z običajnim odkupom – brez zastave potencialnih bodočih dobičkov, prav tako jih ni bilo treba “vzpodbujati” z 20-odstotnim davčnim odpisom – najbrž tudi zato, ker so v podjetje in njegovo rast verjeli.

Luka Mesec na Odmevih (Foto: zajem zaslona)

V Odmevih je potem na očitke, da gre za podobno prakso kot lastninjenje v devetdesetih, odgovoril, da so takrat bila podjetja državna, odkupi pa so bili menedžerski, tu pa se bo lastnik dogovoril z delavci, da odkupijo deleže v podjetju. Že – a zopet bo šlo za kravje kupčije na podlagi nekih fantazijskih prihodkov v prihodnosti, prav tako je z vidika poslovanja podjetja povsem vseeno, ali ga vodi menedžer ali delavci.

Zakaj takšnih poskusov ni več, če zagotavljajo uspešnejše poslovanje?

Levica trdi, da so podjetja, ki so organizirana kot zadruge, “po vseh mogočih merilih uspešnejša, stabilnejša, ponujajo višje plače in kvalitetnejše delovno okolje”, a za to ne ponujajo nobenih dokazov. Vsekakor je zadrug občutno manj kot običajnih podjetij. Vprašanje je torej, zakaj večina podjetij raje poslovanja ne preobrazi v sistem, ki naj bi bil “po vseh mogočih merilih uspešnejši”.

Pereča vprašanja

Vprašanj je sicer več kot odgovorov. Med drugim, kako bodo z zakonodajo uskladili dejstvo, da bo “solastnik” zadruge defacto razlastninjen, če podjetje zapusti ali ko se upokoji. To opravičujejo s tem, da imajo upokojenci drugačne prioritete kot pa delavci podjetja. Že, ampak kaj potem? Zakaj bi potem bili prisiljeni prodati svojo lastnino? Zakaj denimo delavci MLM niso želeli odkupiti deleža podjetja? Morda zato, ker v projekt niti sami niso verjeli in niso želeli odkupovati podjetja, ki je obremenjeno z več dolga, kot pa je vredno?

Mariborska Livarna ni dočakala Meščevega “delavskega odkupa”. (Foto: sta)

Kaj se bo zgodilo, ko podjetje nekaj let zapored ne bo imelo nobenih pravih dohodkov (kar se v podjetništvu pogosto zgodi)? S čim bodo delavci odkupovali?

Dodatno vprašanje je, od kod ta obsedenost s tem, da bi delavci morali biti lastniki. Politkomisarji iz Levice iz rokava potegnejo krilatico, da delavci “najbolje poznajo podjetje”. Poznajo delovni proces, to je res. A poznavanje delovnega procesa delavca ne naredi nič bolj veščega v poslovodstvu. Lastniki pa so hkrati poslovodje podjetij.

Kje se bodo reševali spori? Na skupščini! Tako pravi Mesec, ki očitno sploh dobro ne pozna dejstva, da se skupščina defacto ne ukvarja s spori med lastniki, ampak s samim poslovanjem podjetja.

Takole čez palec lahko rečemo, da bodo na koncu lastniki in delavci zainteresirani za tako obliko odkupa le zaradi davčnih ugodnosti.

Je ESOP res tako čudovit?

Ameriški sistem zadružništva ESOP (Employee Stock Ownership Plan) ima svoje prednosti, a tudi več pomembnih pomanjkljivosti, zaradi katerih ostaja tudi v ZDA zelo nepriljubljen, predvsem zunaj specifičnih poslovnih krogov.

Vzpostavitev ESOP-a je namreč zapletena in draga – Mesec pa trdi, da je ravno ESOP vzor, ki so ga prenesli v slovenski in evropski pravni red. Potrebni so pravni in finančni svetovalci, ocenjevalci vrednosti podjetja, aktuarji itd. Tudi upravljanje sistema skozi leta zahteva stalno svetovanje in administracijo. Stroški vzpostavitve pogosto znašajo med 50.000 in 200.000 dolarji, nato pa še letni stroški vzdrževanja.

Čeprav zaposleni teoretično postanejo solastniki podjetja, v praksi nimajo odločilnega vpliva na upravljanje. Glasovalne pravice pogosto izvaja skrbnik ESOP-a v njihovem imenu oziroma, kot pravi Mesec, “na skupščini”. To pomeni, da gre bolj za finančno udeležbo kot za dejansko participacijo. Zaposleni običajno ne morejo takoj prodati delnic. Dostop do izplačil iz ESOP-a je vezan na upokojitev, invalidnost ali odhod iz podjetja. V nekaterih primerih tudi ob zaprtju ESOP-a, kar je velika omejitev lastništva. Še drug aspekt, ki ga Mesec pozabi omeniti, je, da ESOP pogosto pomeni, da ima zaposleni velik del svoje pokojninske prihodnosti vezan na eno podjetje — torej svoje lastno delovno mesto. Če podjetje propade, izgubi delo in premoženje hkrati. Propad podjetja United Airlines leta 2002 je tako denimo izničil vrednost ESOP delnic številnim zaposlenim.

Družbi United se ESOP ni izšel. (Foto: Facebook)

ESOP je smiseln le pri določenih vrstah podjetij — zlasti tistih z določenim številom zaposlenih (običajno nad 20–30), stabilnim poslovanjem in notranjimi nasledstvenimi izzivi, ko nasledniki lastnikov nočejo upravljati s podjetjem. Tudi v teh primerih bodo lastniki od delavcev želeli iztržiti tržno ugodne cene za odkup. To je še ena stvar, o kateri se v Levici nočejo pogovarjati: namreč, da si lastniki, ki prodajo podjetje v ESOP, pogosto želijo visoke odkupne cene, medtem ko zaposleni prevzemajo dolg, ki ga mora podjetje odplačati. Če podjetje ne posluje dobro, to predstavlja tveganje za vse vpletene. Kako bodo take pomisleke nekoč reševali “na skupščini”?

Mitja Iršič