Mehko kuhan strip: Lažninka – Maša Ogrizek in Manca Krošelj (Založništvo tržaškega tiska, 2025)

Mala Nina, deklica z bujno domišljijo, ki ste jo spoznali v tržaški mladinski književni reviji v slovenščini Galeb, je preskočila v albumsko obliko. Živobarvne pustolovščine so tako končno zbrane na enem mestu. Strip v več poglavjih, ki so vsako zgodba zase, sledi življenju punčke, ki živi sama z mamo, dolge dni pa si lajša s pomočjo obiskov izmišljene prijateljice in še bolj izmišljenih zgodb, ki se zdijo resnične. Tokrat smo za nekaj odgovorov poprosili scenaristko Mašo Ogrizek:

Kako bi opisala strip Lažninka?
Lažninka je barvita hvalnica domišljiji, ki ni – kot se pogosto misli – pobeg pred resničnostjo, ampak aktiven, vitalen spoprijem z njo. To se mi zdi še posebej dragoceno v otroštvu, pa tudi na sploh v življenju.

Je to nabor stripov, ki smo jih lahko brali v reviji Galeb ali je še kakšen več?
Od samega začetka smo z Manco Krošelj, ki je strip narisala, in Ivanom Mitrevskim, ki ga je uredil, vedeli, da bodo stripi kasneje izšli tudi v knjižni obliki. Zato sem jih za revijo Galeb zasnovala kot nanizanko z enotnim dramaturškim lokom. Vsak del je bil tako zaključena celota, a vsi skupaj tvorijo enotno pripoved. Prav zaradi tega za knjigo niti nismo mogli dodajati novih poglavij. Na koncu vsakega poglavja pa je dodana celostranska ilustracija, nekakšen mini gag, kjer zgodba malo predahne. Te dodane strani pa so v celoti Mančino delo.

Kako si zasnovala začetno zgodbo in like?
Začela sem z likom glavne junakninje Nine, ki ima namišljeno prijateljico Anko, s katero doživljate razne fantastične pustolovščine in srečujeta nenavadna bitja – od Lavaboja, nekakšne pošasti iz umivalnika, pa zmaja, velikanske hobotnice, troglavega stvora do Snežoriteža in letečega čajnika. Takšna fantazijska zasnova se mi je zdela super za medij stripa, v katerem je vse mogoče. V drugi plan pa sem postavila realistično pripoved, ki teče vzporedno s to pustolovsko, in jo poglablja oziroma razlaga. Fantazijska pripoved je namreč do neke mere magično preoblikovanje realnosti. Denimo: ker očka nenadoma izgine iz Nininega življenja, si Anka – njen alter ego – izmisli, da so ga ugrabili marsovski črvi v letečem čajniku. Manjše otroke zanima predvsem pustolovska plast stripa, večji pa razbirajo tudi podtone. Mislim, da ti ponujajo tudi iztočnice za pogovor med starši in otroki.

Manca Krošelj je tudi politična karikaturistka (riše denimo naslovnice za Dnevnikov Objektiv), kako sta pričeli s sodelovanjem pri otroškem stripu?
Idejo za Lažninko sem imela že več let. Do nedavna sem stripe ustvarjala le z Mihom Hančičem. A ker skupaj delava že seriji Luka iz bloka in Grozna šola, niti ni imel časa zanjo. Pa Mihu tudi ne ležijo toliko (realistični) človeški liki. Manco sem spoznala prav prek Galeba, ko sem predlani skupaj z Ivanom prevzela njegovo urejanje. Takoj sem se navdušila nad njo – ima sijajen občutek za pripovedovanje prek predmetov, detajlov, prostora, kar je vse super za strip. Obenem je pametna, ima smisel za humor in delovno disciplino, ki je za striparje nujna karakteristika. Poslala sem ji sinopsise za posamezne zgodbe in je bila k sreči takoj za. Dodaten motiv je bila tudi želja, da bi imeli v Galebu vsako leto po dve stripovski seriji. In ker lani nisva imela nobenega scenarija na voljo – saj nas je scenaristov za otroški strip zelo malo -, sem scenarija za obe napisala kar sama. Lažninka je Mančin striparski prvenec in mislim, da se je odlično odrezala.

Je na zgodbo vplival kakšen drug strip? Tudi Calvin in Hobbes imata podoben odnos – en je resničen, drugi ne -, s katerim si vsakdan popestrita z izmišljenimi pustolovščinami?
To je dobro vprašanje. Kot striparska scenaristka sem samoukinja in se te veščine učim predvsem prek branja in analiziranja stripov. Calvina in Hobbsa seveda poznam, a na Lažninko je v resnici bolj vplival strip Philipa Waechterja Toni si želi na morje. To je krasen strip! Všeč mi je njegov blag in duhovit ton, čeprav se dotika tudi resnejših tem. Všeč mi je tudi, kako nevsiljivo vpelje temo samohranilstva in revščine, pa tudi iznajdljivosti. V tem mi je bil zgled.

Kako natančna si pri pisanju stripovskih scenarijev? Kaj vse določiš že v besedilu?
Zelo, zelo natančna. Ha ha. Doslej sem kot scenaristka sodelovala z Mihom Hančičem, Manco Krošelj in Doro Kaštrun. Z Mihom sodelujeva že deset let in sva že uigran par. Tudi Manci in Dori sem ponudila tovrsten način sodelovanja: da napišem natančen potek zgodbe z vsemi dialogi, pa tudi z okvirnim kadriranjem, opisi interierov in eksterierov ipd. Skratka izdelan stripovski scenarij, ki je zelo blizu filmskemu. Pogosto mu priložim tudi mood board [barvno lestvico, ki prikaže atmosfero dogajanja, op. a.]. Obe sta rekli, da jima takšen način zelo ustreza. A vsi trije so potem pri sami izvedbi povsem svobodni, vedno dodajo kaj svojega. Pravkar sva končala strip tudi z Ivanom Mitrevskim. Tam pa sva bila soavtorja – jaz sem oblikovala like in zarisala potek zgodbe in osnovno dramaturgijo, Ivan pa je dodal precej zapletov in nadgradil dialoge. A je – ko je končal – rekel, da bi sedaj rad naredil še en strip na “mašin” način, ha ha.

Je protagonistka namerno deklica, ker je manj stripov z dekliškimi glavnimi junakinjami?
Ja, delno je res tako. To velja za moje pisanje na sploh, da so praviloma glavne protagonistke ženske. Drugi razlog pa je, da je bila navdih za glavno junakinjo moja hčerka Katjuša, ki je sedaj sicer že odrasla ženska. V otroštvu je namreč res imela namišljeno prijateljico, ki ji je bilo ime Nina. In kot sem analizirala, kdaj se Nina pojavi, sem ugotovila, da jo je uporabljala za kompenziranje realnosti. Ko so se denimo sošolci v vrtcu in šoli hvalili, kje so bili čez počitnice, si je Katjuša preprosto izmislila, da sta tudi onidve z Nino leteli z avionom, čeprav smo bili v resnici doma. Ta motiv sem uporabila tudi v stripu Lažninka. Avtobiografska je tudi moja izkušnja ločitve oziroma samohranilstva in ekonomske negotovosti. Ne vem, če si opazila, ampak Ninina mama v trgovini kupuje zelo premišljeno – medtem ko bogata gospa pred njo nabaše zvrhan voziček -, pa ji vseeno zmanjka denarja na blagajni. To so takšni drobci realnosti, ki sem jih premišljeno in odmerjeno dala v strip. Pa tudi problem prekernosti, dragih najemnin v Ljubljani ipd. Nisem želela, da to zamori strip, ki je v osnovi veder in pozitiven, ampak da vseeno malo “zbode”.

Ali v stripu namerno ne uporabljajo telefonov, čeprav jih v resničnosti nenehno?
Eden od razlogov je ekonomičnost. Kot rečeno je strip prvotno izhajal v reviji Galeb, kjer sva imeli z Manco na voljo štiri oziroma največ pet strani, kar je bilo zelo malo za vse, kar sem želela povedati. Če bi se telefon pojavil, bi se zato, ker bi imel v zgodbi neko funkcijo. V zadnjem stripu Luka iz bloka, pa tudi v Detektivski agencija ŠAPA ga uporabim na ta način. Če pa bi bili telefoni kar tako navzoči v zgodbi, brez funkcije, bi na nek način normalizirala njihovo vseprisotnost, kar pa se mi zdi pri stripih za otroke problematično. Drugi razlog pa je povezan z samo vsebino. Nina je še premajhna, da bi imela svoj telefon, njena mama pa je na začetku zgodbe “odklopljena” od življenja, od zunanjih stikov, saj žaluje za bivšim partnerjem, pa tudi – kot se izkaže tekom stripa – za nedavno umrlo mamo, Ninino babico. Sprva živita zelo osamljeno, izolirano življenje, kar je tudi eden od razlogov, da se Nina zateka v namišljeni svet. Tekom zgodbe pa se njun svet začne odpirati navzven: Nina dobi tudi realnega prijatelja, dečka Nikolo, ki je njen sosed in sošolec v prvem razredu; mama se ponovno poveže s prijateljicami iz faksa in se slednjič skupaj z Nino preseli na podeželje, v nekdanjo mamino hišo. Vzporedno z jačanjem vezi v zunanjem svetu pa slabi Ninina potreba po imaginarnem in tako Anka na koncu knjige izgine.

Je to pravljica?
Ljubši mi je izraz pravljični realizem. Gre za realistično pripoved, ki pa je obogatena s pravljičnimi oziroma fantazijskimi elementi. Tudi konec je na prvi pogled tak kot v pravljicah: srečen. A namenoma sem Ninino ponovno snidenje z očetom – ki se končno vrne z dolgega potovanja, s katerega ji je pisal le razglednice – “zamrznila” tik pred njunim objemom. Nina je seveda presrečna, ko ga zagleda. A zagotovo do njega čuti tudi bolečo zamero, morda tudi strah, da bo ponovno odšel. Ga bo res objela? Se bo zatem takoj umaknila in ne bo hotela govoriti z njim? Želim si, da o teh vprašanjih razmišljajo ali se o njih med seboj pogovarjajo bralci sami.

Kaj pomeni, da je Ivan Mitrevski uredil strip? Kako je vanj posegal?
Ivan je bil urednik že v Galebu. Z njim sem lahko predebatirala vsebinske dileme. Bedel pa je tudi nad tehničnimi rečmi – ali je zaporedje oblačkov razumljivo in podobno. Že sproti je sodeloval tudi z Manco. Uredniki so tudi neprecenljivi prvi bralci.

Število strani: 55
Barve: barven
Vezava: trda
Velikost: 200 x 255 x 10 mm
Teža: 443 g

Pia Nikolič