Marija Mojca Pungerčar: Umetnina ali breme

Nekoč mi je kolega slikar rekel, da kar naprej nekaj prenašam. Če si likovna oz. vizualna umetnica, umetnik, si obsojen na materiale. Predeluješ jih v umetniška dela, ki so seveda tudi materialnega značaja. Umetniki si želimo, da naša dela ne bi ostala z nami za večno. A kaj storiti, kadar se začnejo kopičiti in takšna usoda postaja vse bolj neizbežna?

Takrat umetnine postanejo breme. Neprodana in nepodarjena dela sčasoma niso več samo prostorski problem, ampak njihovo hranjenje in vzdrževanje postane tudi finančni strošek. Ob vsaki selitvi se je treba odločiti, kaj shraniti in kaj zavreči.

A ne takoj, vsaj ne na začetku umetniške poti. Kar precej let mora miniti, da se umetnik znebi upanja, da bo dela lahko sproti prodal, nikoli pa ne more vedeti, ali ne bodo postala kdaj zanimiva za nazaj, bodisi za prodajo ali za kakšno retrospektivno oz. pregledno razstavo. Ker naj bi z leti umetnine dobivale na vrednosti, mit o posmrtnem uspehu pa je tudi trdovraten, umetnin praviloma ne mečemo stran, ampak jih tretiramo kot morebitno premoženje, čeprav povsem nejasne vrednosti. Z leti se izostri tudi občutek za praktičnost in v meglene naložbe vlagamo vse manj energije, zato ni naključje, da največ tovrstnega premoženja pravzaprav nastane v zgodnjem obdobju umetniške prakse. Ali pa vsaj takšnega, ki ima največ teže in zavzema največ prostora.

Na akademiji redko kateri študent pomisli, kakšna usoda čaka njegova dela. Akademija vzpodbuja velike formate, atelje je na voljo, skladišče, vsaj začasno, pa najpogosteje pri starših. Mladina je fizično zmogljiva in zmore prekladanje tudi težjih objektov. Po akademiji sledijo razstave, tem nove produkcije, krog ustvarjanja in razstavljanja se nadaljuje.

Tudi sama sem v času študija na akademiji in še nekaj let po njem ustvarjala slike herojskih formatov. Tako odločitev so v tistem času potrjevale priložnosti za razstave, slike so potovale in se predstavljale. Prodale le redko. Po koncu moje slikarske faze je ostala skladovnica slik, v katere sem vložila veliko dela in energije, tudi denarja. Po mnogih selitvah so se nazadnje začele plemenito starati v hiši mojih staršev.

A prišel je čas, ki je terjal preselitev slik v lasten prostor, v mojem primeru v atelje z omejeno kvadraturo in rokom uporabe. Ločiti je bilo treba zrnje od plev, se posloviti od del, ki jih nihče ne bo nikoli pogrešal, in ohraniti tista, ki preživijo naporno samovrednotenje. Preleviti se v zbiratelja, četudi samo lastnih del.

V primeru zadnje selitve sem se poslovila od tretjine del iz slikarskega obdobja. Ni pa se bilo čisto enostavno sprijazniti, da so postala krama. Platno, barve, oblike, ideja, sporočilo, kompozicija, poteze čopiča, vse to vendar pripada nekemu višjemu redu stvari, ki se s zabojnikom za mešane odpadke ne ujema. Pomislila sem tudi na sežig slik kot performans, s katerim bi opozorila na problem umetniških depojev in slabo razvit trg umetnin, a sem se na koncu vendarle odločila za kontejner.

Platna so romala v smeti, podokvirji pa so bili še uporabni. Sklenila sem jih prodati. Pa tudi tu ni šlo povsem enostavno. Kaj če me kdaj popade želja, da bi se ponovno začela ukvarjati s slikarstvom? Na koncu je vendarle pretehtala odločitev, da se s starostjo ne bom več lotevala nalog, ki terjajo velike fizične napore.

Podokvirje sem po najboljših močeh finančno ocenila in se ozrla za morebitnimi kupci. Ni se jih trlo, dokler nisem dala oglasa na akademijo. Na koncu so jih kupili umetnik, ki je pred kratkim končal akademijo, in dve študentki slikarstva. Zanimali so jih samo veliki formati. V prvem primeru zaradi želje po izstopanju na skupinski razstavi, v drugih dveh zaradi želje po ustvarjanju velikih slik. Krog se je torej sklenil, zgodba se nadaljuje, moji podokvirji so šli v življenje, ki so ga vajeni.

Zanimivo, umetnina je postala brezvredna, medtem ko je les očuval nekaj vrednosti. Lahko pa sem se zmotila in bi morala skrbno očuvati vsak porisani ali poslikani košček platna ali papirja. Do konca kariere me čaka še veliko krogov selekcije svojih del, med njimi instalacij in medijskih del. Umetnostni sistem ne nudi opore pri odločanju, kaj shraniti in kaj zavreči, odločitev je v rokah umetnika.

Napisala: Marija Mojca Pungerčar
Kolumna je bila objavljena v OUTSIDER#34, v poglavju Krama, gostujoča urednica: Alenka Pirman

Vir naslovne slike: https://www.marcjancou.com/archive/mike-kelley-garbage-drawings