Kot bi jih narodna noša »objela«

Na Colu in v Repnu v nedeljo ni bilo videti zgolj 1200 kostumov. Svatje, s katerimi smo spregovorili, so priznali, da jih je narodna noša »objela«, ko so jo zjutraj oblekli. Veliko je bilo takih, ki so se prepustili čustvom in se bridko zjokali, ko so na rame nadeli nonin krpun ali si na glavo povezali frkindež, klobuk iz kožuhovine. »To ni le kostum, je kos zgodovine, dodaten dokaz, da smo in obstajamo,« nam je med vzpenjanjem proti Tabru povedala Mija Kalc, ki si je na rame poveznila bombažno ruto »bižnone« z Opčin.

Če so eni iz omar povlekli dragoceno svilo svojih prednikov, pa je bila za druge ohcet priložnost, da si prvič nadenejo nošo, ki so si jo sešili. Da je še posebej ponosna na vse, ki so se s tako vnemo lotili šivanja in štikanja, je priznala gospa Silvana Škabar, avtorica vezenine na noši neveste Tine Forčič.

Pred domačijo na Colu je okoli 10. ure mrgolelo otrok. Mala Nikla se je sramežljivo oklepala krila mame Nastje Gherlani, ki se ohceti udeležuje od leta 2009: »Izkušnja z narodno nošo se začne že z likanjem in štirkanjem,« je razložila.

Nedaleč stran je mami Martini Soban v naročje skočil sinček v beli srajčki. Prebivalko domačije na Colu, kjer se odvija velik del svatbenih dogodkov, smo vprašali, kako je, ko pet dni hišo zasedejo veseljaki:»Sprva svatov ne poznaš. Potem se z njimi spoprijateljiš, v nedeljo so že del razširjene družine. Je pa organizacija takega dogodka tudi mučna.« Martinin partner Mitja Kemperle je z utrujenim glasom priznal, da občuti vse dni veseljačenja: »Tudi če ni, delam, kot bi bila moja ohcet. Še papirnato cvetje sem ob zori zatikal v k’luno, brinov slavolok na vratih domačije.«

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku