Kolumna: Monetarna suverenost

Kaj naredi državo tudi ekonomsko samostojno? Razpad evropskih kolonialnih imperijev po drugi svetovni vojni je bil v ekonomskem smislu za številne nekdanje kolonije precejšnje razočaranje. Po začetnih uspehih, ko so nove vlade končale najbolj očitno izkoriščanje teh držav, se številne nikakor niso mogle utiriti na poti proti postopnemu dohitevanju razvitih držav.

To je spodbudilo precejšnje preizpraševanje manj očitnih gospodarskih razmerij med razvitim in razvijajočim se svetom. Razmišljanja so se najpogosteje vrtela okoli ravni cen surovin, ki so jih razvite države kupovale od nerazvitih. Prelom s tem odnosom se je zdel najbolj smiseln v dveh smereh. Bodisi preko industrializacije ali pa z dvigom ravni cen surovin. Obe poti sta nato izkazali svoje težave, predvsem zato, ker države večinoma niso imele vzvodov, s katerimi bi lahko udejanjile razvojne politike.

Zaradi razočaranja ob manj kot uspešnih poskusih razvoja je v sedemdesetih in osemdesetih letih nastalo precej študij o delovanju svetovne ekonomije, ki pa so bile v naslednjih desetletjih precej pozabljene. Potrebna je bila nova velika gospodarska kriza, ki se je začela na Zahodu, da je vprašanje ekonomske samostojnosti oziroma odnosov med centri svetovne ekonomske moči in tistimi na robu ponovno oživelo.

Morda najbolj koristna ideja v zvezi z vprašanjem, zakaj se nekatere države v razvoju nikakor ne uspejo približati bolj razvitim, je koncept monetarne suverenosti. Ta je sicer najpogosteje povezana z ekonomsko šolo, imenovano moderna monetarna teorija, a ideja monetarne suverenosti lahko stoji tudi sama zase.

Drugo ime za monetarno suverenost bi bila denarna suverenost. Na prvi pogled ima država monetarno suverenost, če izdaja svoj denar. A to je le prvi pogoj. Ključna pogoja, ki v praksi ločujeta monetarno suverene države od nesuverenih, sta, da se država lahko zadolžuje v svoji lastni valuti in da svoje valute ne veže na kako drugo valuto, s čimer lahko uravnava vrednost svoje valute v odnosu do drugih.

Najbolj znan primer tegob, ki jih prinaša zadolževanje v tuji valuti, je Argentina, ki pa še zdaleč ni edina. Pri tem ni nujno, da se tako zadolžuje samo država z svojimi obveznicami; lahko gre tudi za zasebna podjetja in banke. Težava zadolževanja v tuji valuti je, da je potrebno za odplačevanje teh dolgov nekako pridobiti tujo valuto – največkrat ameriški dolar. To pa vpelje zelo nezdrave odnose v gospodarstva držav, kjer je izvozni sektor, ki v končni fazi lahko edini zagotovi tuje devize, močno izkoriščan in hkrati deležen pretirane podpore.

Po koncu hladne vojne je Zahod države v razvoju učil predvsem nevmešavanja v gospodarstvo in krepitve osnovnih državnih sistemov države, kot so šolstvo in zdravstvo. A kriza držav jugovzhodne Azije konec devetdesetih je pokazala, da ta recept ne varuje pred brutalnimi finančnimi krizami, ki jih lahko povzročijo nagli premiki na globalnih finančnih trgih.

Enako so trpele tako skrbne kot manj skrbne države. Vse države, od revne Malezije do že relativno bogatega in urejenega Hongkonga, so bile namreč odvisne od pritoka tujega kapitala, ki se je čez noč posušil. Odplačevati so morale velika posojila v ameriških dolarjih in ko so zaradi panike padle vrednosti njihovih valut, so te države efektivno bankrotirale. V nekaterih primerih je to pomenilo, da sta hrana in energija, ki sta prihajali iz tujine, postali nedostopni za običajne ljudi. Kar se je začelo kot preplah na finančnih trgih, je privedlo do obubožanja ljudi, ki niso bili s temi trgi v ničemer povezani.

Iz azijske finančne krize so vse prizadete države izšle z obsesijo, da si morajo nabrati čim večje rezerve tujih valut, s katerimi bi lahko prebrodile hude čase. Razlaga monetarne suverenosti kaže, da je to nezadosten in napačen ukrep. Namesto tega morajo države delati na tem, da omejijo vzroke, ki jih naredijo ranljive. To v prvi vrsti pomeni odpraviti razloge za potrebo po velikih količinah tujega kapitala.

Končni razlog za zadolževanje v tujini je velik trgovinski primanjkljaj. Seveda vsak dolg ni namenjen pokrivanju uvoza, toda če pogledamo državo celostno, je glavna pot, po kateri denar odteka iz države, trgovinski primanjkljaj, ki izhaja iz potrebe po uvozu hrane in energije. Neoliberalni ekonomisti državam v razvoju, ali bolje rečeno, državam v ekonomsko podrejenem položaju, najpogosteje svetujejo različne načine, kako privabiti tuji kapital.

Ideja monetarne suverenosti pa pravi, da morajo države odpraviti temeljne razloge, zakaj ne morejo same odločati o svoji gospodarski usodi, to pa v prvi vrsti pomeni odpraviti potrebo po zadolževanju v tujini. V nekaterih primerih to pomeni tudi carine. A veliko bolj pomemben je obrat od relativno ezoteričnih vprašanj ekonomske politike, s katerimi se ukvarja neoliberalna ekonomija, kot so dileme, povezane z delovanjem finančnih trgov, k praktičnim vprašanjem, kot sta industrijska politika in zagotavljanje pogojev za prehransko in energetsko varnost države.

Gal Krizmanič