Igračkanje s slovensko nacionalno varnostjo

Umik referenduma o povečanju sredstev za oboroževanje naj bi bil velika zmaga premierja Roberta Goloba. Vsaj tako so nedavno razveljavitev sklepa o razpisu posvetovalnega referenduma na to temo, do katere je prišlo v državnem zboru, pompozno razglasili v enem od najbolj “depolitiziranih” medijev. Gre za spletni portal Siol, ki se je v času, ko ga je urejal Peter Jančič, uveljavil kot relevanten in verodostojen medij. Vendar so sedanji vladajoči na vodilna mesta nastavili svoje lojaliste. Postal je eno glavnih trobil Goloba in njegovega kroga, ki objavlja tekste v slogu kremeljske propagande. Omenjeni članek o “veliki zmagi” je napisala kar do pred kratkim tiskovna predstavnica obrambnega ministrstva. V času “vladavine Svobode” sta novinarstvo in piar postala neločljiva, tako rekoč eno. Ali če smo bolj natančni, novinarstvo se je prelevilo v piar.

No, če se vrnemo k omenjenemu referendumu in njegovemu preklicu. Nikakor ne gre za zmago premierja in njegove stranke, ampak kvečjemu za odpravljanje škode. Tudi Golobova izjava, kako je parlamentarna večina končala politikantske igrice opozicije z nacionalno varnostjo, je naravnost komična. Ni bila opozicija tista, ki je predlagala razpis referenduma, ampak je to storila ena od njegovih koalicijskih partneric, tj. Levica. Slednja je tudi kot edina parlamentarna stranka nasprotovala preklicu referenduma. Slovenski demokratski stranki in Novi Sloveniji je sicer mogoče očitati nenačelno sodelovanje z Levico pri podpori referendumu, a sta se potem izvzeli iz glasovanja o njegovem preklicu, s čimer sta v bistvu ta preklic omogočili.

Povsem jasno je, da je šarado okoli izdatkov za obrambo zakuhala vladajoča koalicija. In glavno odgovornost za to nosi predsednik vlade. On je tisti, ki mu ni uspelo prepričati svojih koalicijskih partnerjev o nujnosti povišanja obrambnih sredstev. Ni imel avtoritete, da bi dosegel enotnost znotraj koalicije in preprečil soliranje najmanjše vladne stranke. In če tega ni zmogel preprečiti, bil lahko pridobil opozicijo na svojo stran, da bi pomagala zavrniti referendumsko pobudo. In ko je bil (sedaj še umaknjeni) referendum izglasovan v parlamentu, je povsem izgubil razsodnost in zagrozil z novim referendumom – o članstvu v zvezi NATO. Na srečo se je kmalu zatem – morda tudi pod kakšnimi zunanjimi pritiski – spametoval in odstopil od te zamisli, ki bi lahko močno ogrozila varnostni položaj države.

Golob na veliko zavajal

Golob je očitno ves čas igral dvojno igro, saj je predstavnikom partnerskih držav govoril eno, svojim koalicijskim partnerjem in slovenski levičarski javnosti pa nekaj drugega. Na vrhu zveze NATO se je povsem strinjal z zavezo, da se obrambni izdatki držav članic povečajo na pet odstotkov bruto družbenega proizvoda do leta 2035. A doma je zatrjeval, da je za vlado zavezujoča samo resolucija o nacionalni varnosti, ki predvideva povečanje na tri odstotke do leta 2030. Gre za veliko razliko! Očitna je težnja po izigravanju skupnih odločitev Severnoatlantskega zavezništva. Aktualna vlada bi najbrž želela v kategorijo “izdatkov za varnost” vključiti vse mogoče – po možnosti še financiranje levičarskih nevladnikov.

Predsednik vlade Robert Golob (Foto: STA)

Šarada v zvezi z referendumi o obrambnih sredstvih in še posebej članstvu v Natu predstavlja neodgovorno igračkanje z nacionalno varnostjo Republike Slovenije. Jasno je, da je njen obstoj v okviru te povezave najboljše varnostno jamstvo. Samostojno zagotavljanje obrambe bi bilo bistveno dražje. A kljub temu je izstop iz te zveze del “mokrih sanj” radikalnih levičarjev, ki so sedaj zastopani tudi v vladnih vrstah. Zanje je NATO imperialistična organizacija in orodje ameriške dominacije. S priklanjanjem radikalno levi agendi, ki se odraža v simpatiziranju z iranskimi ajatolami, Hamasom in podobnimi ekstremisti, pa Slovenija samo izgublja ugled v zahodnem svetu.

Dr. Matevž Tomšič