Črne gradnje na morju

Kaj bi se zgodilo, če posegov v prostor sploh ne bi regulirali? Če bi bilo – po vesti uporabnikov in v okviru minimalnih bivalnih potreb – dovoljeno vse? Primer takšnega spontanega, divjega urbanizma lahko spremljamo v Istri, na lepih lokacijah ob morju. Gre za prostorski fenomen, vreden razmisleka in kritične refleksije. Čeprav na Hrvaškem, je vanj vpleten marsikateri slovenski (samo)graditelj. Žarišča divje gradnje so po vseh obalnih krajih, predvsem v Umagu, Rovinju in v širši okolici Pulja pa vse do Reke. Ljudje so od domačinov vse od šestdesetih let dalje kupovali nezazidljive in neopremljene »poljoprivredne« parcele ali gozd, da bi tam preživljali robinzonska poletja.

Začelo se je zlagoma. Najprej so postavili šotore, nato pripeljali prikolice, potem izkopali šterne s »polsladko« vodo, v vogale postavili wc-je na štrbunk, ambicioznejši pa še tuše na zbiralnike deževnice in majhne improvizirane začasne kuhinje. Okrog svojih parcel so sprva nasadili rožmarin ali zložili suhozid. V centrih bližnjih mestec so imeli postojanke s pitno vodo in nujnimi servisi, kot so trgovina, telefonska govorilnica na žetone in pošta. To je bila divja, začasna in neinvazivna romantika. Ko se je poletje končalo, so počitnikarji odnesli vse svoje stvari in parcele so bile spet kmalu kot prej, neobljudena zemljišča, le zarasla s kakšnim na novo nasajenim drevescem. Tako so si mnogi ljudje omogočili preživljanje počitnic na morju, v slogu minimalnega, sonaravnega bivanja, kot ga danes slišimo opevati na zahodnoevropskih arhitekturnih konferencah. Življenje, maksimalno povezano z naravo, brez odtisa po obdobju rabe.

Toda kmalu bivalni minimum ni več zadostoval. Ljudje so hoteli več. Morda je željo spodbudila brezskrbna svoboda poletij ali pa odsotnost nadzora in inšpekcij (grožnja o njih je sicer ves čas visela v zraku) – kraji ob morju so poleti oživeli in prispevali v oslabljeno blagajno obmorskih mestec. Sčasoma asketizem ni več zadostoval, zgolj obilno prostor-časje ni bilo več dovolj za dopust. Sprostila se je prvinska želja po betoniranju in samograditeljstvu. Tako so nastale: betonske plošče za pod prikolice, obzidane letne kuhinje z žarom, zidana stranišča. In še malo kasneje barake in prave zidane hiške. Potem še betonski predprostori pred hiškami, da so lahko namestili nadstreške za senco. To so bile že prave nepremičnine, ki jih je bilo treba zaščititi: parcele so omejili z visokimi žičnatimi ograjami ali, najbolj delovni, z betonskimi zidovi.

Poletne preproste bivalne prakse, utemeljene na maksimalni povezanosti z naravo, so zginile, kot so izginili živi leščurji z morskega dna.

Parcele se tako po koncu poletij niso več povrnile v prejšnje stanje. Postale so urbanizirane. Kot opisujejo fenomen v časopisu Glas Istre: »Sčasoma so nastale prave male improvizirane in nelegalne vasi z različnimi vrstami bivališč; od starih avtodomov do velikih montažnih hiš in vil z bazeni, brez logike in smisla razporejene po okolici. Nekatere gradnje so verjetno legalizirane, druge imajo hišne številke in kdo ve od kod črpajo vodo in elektriko. Da o ravnanju z odpadki niti ne govorimo.« V puljski galeriji Društva arhitektov Istre Dai-Sai so na ogled postavili razstavo o divji pozidavi, ki krni dragocena obmorska območja. Udeležite se lahko celo vodenih ekskurzij v črnograditeljski raj; pogosto naselja krasijo zveneča imena: 1. maj.

Popolna svoboda v rabi prostora se ni izkazala kot dolgoročno primerna rešitev. Prišlo je do kaosa, ki ga je težko razrešiti.

Bi torej centralno planirano prostorsko načrtovanje pripeljalo do boljših rešitev? Poglejmo. Prav v Istri najdemo tudi mnoge primere načrtovanih pozidav.

Eno takšnih je turistično naselje Barbariga, ki so ga zgradili v osemdesetih letih, da bi počitnikovanje ob morju naredili dostopno čim več ljudem. Urbanistično gledano je naselje zasnovano v duhu takratnega urbanizma, ki se je od modernizma že obračal k postmodernizmu. Problematično je umeščanje v prostor, saj degradira tisočletno dediščino na tem področju. Tu najdemo ostanke antičnega naselja Cissana, pa zgodnjekrščansko cerkev sv. Andreja, na morski obali so dobro ohranjeni ostanki rimske podeželske vile iz 1. stoletja, z mozaiki in freskami. V bližini so ostaline velike starodavne oljarne za predelavo oljk. Sodobno ime je kraj dobil po beneški družini Barbarigo, ki je imela tam posest.

V osnovi gre za urejeno turistično naselje, z urejeno infrastrukturo, trgovinami in vsemi nujnimi servisi. Toda – podobno kot na parcelah se je tudi tu kmalu pojavila nezadržna želja po »presežku«. Zrasli so prizidki, nadzidave in prezidave, nekdanje zelenice so uničene, parkirišč primanjkuje, zato so avtomobili vsepovsod, naselje je prenatrpano in umazano. Gosto urbano tkivo zadovoljuje preveliko množico turistov od junija do avgusta,  potem pa 10 mesecev počiva. Tudi tu je rezultat prostorski kaos, ki ga je zaradi obilja betona še toliko težje rešiti.

Istra je privlačna zaradi bogate kulture bivanja, ki se je tu razvijala tisočletja. Historična mesteca, zgoščena, utrjena, da bi se ščitila pred vpadi in burjo, so ohranila prostorske kvalitete, ki jih po obdobju modernizma na novo spoznavamo in cenimo. Morda je rešitev kakovostnega prostorskega načrtovanja že ves čas pred nami. Katera načela lahko še danes povzamemo iz historičnih mest kot mnogokrat preizkušena načela oblikovanja prostora?

Skupna značilnost historičnih istrskih mest je, da so nastala v težkih okoliščinah in pogosto z zelo skromnimi viri. Zgrajena so iz lokalnih materialov, predvsem kamna, ki zaznamuje pročelja stavb in tlakovanih površin ter tvori identiteto krajev. Zgoščenost poselitve in mešana raba omogočata mestni utrip, bogato in raznoliko rabo prostora – kot pravi danski urbanist Jan Gehl: »Če zasnuješ dobre ulice, si zasnoval dobro mesto.« Namesto avtomobilov in parkirišč je bil merilo oblikovanja človek.

Temeljno počelo oblikovanja historičnih istrskih mestec so bile omejitve. Ljudje so morali posege v prostor dobro načrtovati, saj so bili izjemno težko izvedljivi. Vsak poseg v prostor je pomenil veliko odgovornost. In vendar so nastale najlepše mestne vedute, vključno s prostranimi javnimi površinami, tlakovanimi trgi in parki. Omejitve so omogočale presežke.

Ko pride obdobje blaginje, ko ni več pomanjkanja, pride na dan vse slabo. V pomanjkanju ljudje skrbijo drug za drugega, ko imamo vsega preveč, skrbi le še vsak zase. V pomanjkanju so nastale prečudovite arhitekturne in prostorske mojstrovine, v dobi preobilja pa jih uničujemo.

Piše: Nina Granda

Naslovna fotografija: Voranc Vogel, Delo