Ciklus o primorskih priseljencih v Mariboru: DEVANA LAVRENČIČ

Foto: http://www.primorski.eu

Piše: Ivan Vogrič

Pred nedavnim se je poslovila Devana Lavrenčič, inženirka elektrotehnike iz Trsta, ki se je v italijanskih znanstvenih krogih povzpela zelo visoko.

Lavrenčičeva je bila rojena leta 1929 v Mariboru staršema s Primorske, ki so se umaknili v državo Karadjordjevićev po vzponu fašizma na oblast. Po selitvi družine v Novo mesto je doživela zasedbo Jugoslavije. Začela se je dopisovati s takratno simpatijo, gimnazijcem Tonetom, ki so ga odpeljali v taborišče Monigo pri Trevisu. Veliko let pozneje (2007) je objavila knjigo Novega ni pri nas nič s podnaslovom Slovenke in Slovenci v italijanskem koncentracijskem taborišču Monigo. Po 70 letih sta se Tone in Devana tudi spet srečala. To je bilo 27. januarja 2013 na slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve holokavsta v Trevisu.

Oba sta po vojni ubrala različna pota; Devana se je najprej naselila v maminem rojstnem Trstu, on pa je ubral zdravniško kariero v novomeški bolnišnici.

Devana Lavrenčič se je šolala na turinski in nato milanski politehniki, ki veljata za vrhunski ustanovi na znanstvenem področju; v lombardskem mestu se je specializirala v jedrski fiziki. Po nekaj letih poučevanja na šolah na Tržaškem se je zaposlila kot inženirka v podjetju Edison v Milanu, nakar pa v Nacionalnem odboru za jedrsko energijo (CNEN), ki se je kasneje preimenoval v Nacionalno ustanovo za atomsko energijo (ENEA); tu je prevzela odgovorne zadolžitve. Vmes si je ustvarila družino z inž. Cannato in velik del življenja bivala v Rimu. Raziskovala je miroljubno uporabo jedrske energije in kar je bilo z njo povezano, začenši z uvajanjem tovrstne energije v energetske sisteme. Bila je tudi znanstvena atašejka na italijanskem veleposlaništvu v Moskvi, kjer, kot piše Stojan Spetič, se je spoprijateljila z Brunom Pontecorvom, italijanskim fizikom, ki je pred tem pomagal razviti sovjetski jedrski program.

Jesen življenja je preživela v Trstu, kjer je dočakala visoko starost.