Tacet Ensemble v okviru 44. festivala SEVIQC na Gradu

Recenzija koncerta: Tacet Ensemble v okviru 44. festivala SEVIQC na Gradu

Bogenšperk na predzadnjem koncertu letošnjega leta

Piše: Franc Križnar

Grad Bogenšeperk, Wikipedija

44. edicija festivala SEVIQC (= sempre viva quam creata = vedno živa kot ustvarjena) ljubljanskega Zavoda Ars Ramovš ki ga vodi Klemen Ramovš in tudi letos spet pod okriljem Zavoda Celeia/Celje nam je spet ponudila obilico zgodnje glasbe. Na prostranem slovenskem prostoru smo tokrat za naše strani izbrali tistega predzadnjega, ki se je zgodil v knjižnici in atriju Gradu Bogenšperk nad Šmartnim pri Litiji (19. avg.).

Tacet Ensemble, splet Ars Ramovš

SEVIQC, naslovna stran koncertnega lista

Pod častnim pokroviteljstvom SAZU in s pomočjo sponzorjev smo tokrat slišali spored izključno baročne inštrumentalne glasbe z naslovom Pariška eleganca in sijaj. V njej pa poudarjeni Pariz v 18. stol. in deli skladateljev Pierra Danciana Phildorja in Marina Maraisa, v neposredni povezavi z njo pa še delo Nemca Georgea Philippa Telemanna in v izvedbi consorta Tacet Ensembla. Kot so prireditelji in izvajalci navedlije šlo v teh primerih in v tistem času ter kot povsod po Evropi za glasbene umetnine z dvora in cerkve, ki so tedaj zasedle salon in oder. Tacet Ensemble v zasedbi: Katarina Nagode/traverso, Mojca Jerman/baročna violina, Gregor Fele/baročni violončelo, Martina Okoliš/čembalo in Erazem Izidor Grafenauer/teorba je tako odgrnil kraljev sijaj v duhu slogovne prefinjenosti in notranje moči nesmrtnih mojstrov glasbene govorice.

Izvajalci med pogovorom: G. Fele, E. I. Grafenauer, K. Nagode, M. Okoliš in M. Jerman (od leve proti desni)

Kot so izvajalci na predtaktu (predstavitvi) uro pred koncertom v Knjižnici Valvasorjevega Gradu Bogenšperk povedali, njihov naslov izhaja iz latinske besede za tišino: glasba se lahko začne šele, ko najprej prisluhnemo – in šele nato zaigramo. Da bi lahko res prisluhnili, moramo biti najprej v tišini, navzven in navznoter. Na svojih koncertih pa želi vsa peterica zdajšnje zasedbe consorta Tacet Ensemblea ustvariti prostor, v katerem se poslušalec lahko le v tišini prepustit glasbi. To je tokrat potrdil program, posvečen francoski glasbi, katere prefinjenost je navdihnila tudi velikega nemškega skladatelja G. Ph. Telemanna.

Predtakt, predstavitev izvajalcev je vodil Klemen Ramovš, tudi sam odličen flavtist in pedagog, sicer pa direktor Zavoda za umetnost, marketing, promocijo in investiranje v Ljubljani (1996 →), ki ga je ustanovil prav za organizacijo tega uglednega in najstarejšega tovrstnega (mednarodnega) festivala pri nas; najprej v Brežicah, odslej pa tudi v Celju.

Začetek koncerta

Tacet Ensemble je na koncertu pokazal na vplive francoskega kralja Ludvika XIV., velikega podpornika umetnosti. Prav zato se je lahko francoska baročna inštrumentalna glasba razvijala v znamenju veličine, sijaja in elegance. Zato so uvrstili na spored dve suiti francoskih skladateljev, ki sta bila mojstra in virtuoza na svojih glasbilih. Saj sta prav Pierre Danician Phildor in Marin Marais sledila idealom francoskega baročnega sloga.

V vsem tem (baročnem) blišču se je torej odvil tudi tale koncert. Tudi pred mikrofoni osrednjega nacionalnega Radia Slovenija. Najprej je bila to glasba oz. inštrumentalni kvintet 5-stavčne Phildorjeve Suite IV iz leta 1722. P. D. Phildor je bil član cenjene francoske glasbene dinastije. Tako kot številni njegovi sorodniki, je igral oboo in bil član več orkestrov na kraljevem dvoru. Interpretacije vse peterice so bile tehnično in muzikalno, izvedbeno na eni od prvih višine tega večera v atriju Gradu Bogenšeprk, torej pod milim nebom. Kar malce tvegano zaradi teh, zunaj glasbenih, vremenskih pogojev; četudi je prav to še največ prizaneslo izvajalcem. Suitno zaokroženi ciklus, ki niti ni ciklična skladba pa je deloval živo, radoživo.

8-stavčna Suita à 3 Marina Maraisa je bila več kot nadaljevanje prejšnje: daljša, bolj poglobljena ali celo najzahtevnejše delo tega večera. M. Marais je že zgodaj zaslovel kot virtuoz na violi da gamba. Pri svojih 19.-ih je nastopal v Pariški operi, pozneje pa je zablestel kot komorni glasbenik na dvoru Ludvika XIV. Pod mentorstvom G.-B. Lullyja je začel komponirati ter l. 1692 izdal šest suit za dva melodijska inštrumenta in basso continuo. Prav iz tega ciklusa je bilo naslednje delo. Umetniki so še bolj poglobljeno posegli v srčiko Maraisove glasbe. Trdnost obeh izvajalcev b. c. (čembalistka M. Okoliš in teorbist E. I. Grafenauer) pa še violončelist (G. Fele), ki je nihal zdaj med b. c., zdaj med obe izvajalki melodije (K. Nagode/traverso-prečna flavta in M. Jerman/violina), torej celote, kar je igralo in radoživo obujalo več kot tri stoletja oddaljeno od našega časa in še nekaj tisoč kilometrov od našega prostora pa je radoživo božala tale poletni večer s francosko baročno glasbo. Vseh pet izvrstnih inštrumentalnih virtuozov, individualnih glasbenikov pa je zdaj še dodatno komornoglasbeno obarvalo svojo kondicijo in kontinuiteto.

V drugem delu pa je bila na sporedu še najdaljša skladba tega večera 6-stavčni Qutour VI in e Nemca G. Ph. Telemanna. Saj se je tudi Telemann preizkusil v vplivu francoskega stila – v uvodnem Preludiju svojega Pariškega kvarteta. Virtuoznosti in odličnost komornega muziciranja pa spet ni bilo ne konca in ne kraja. Hvaležno občinstvo pa si je na koncu priploskalo dodatek.

Zaključni poklon

Vse to pa je bil le en sam samcat fragment letošnje bere 44. edicije Festivala SEVIQC. Ta se je s koncerti in predstavitvami med 8. in 20. avgustom letos oglašal še v Celju, Dolenjskih Toplicah, Soteski, Stranjah in Benediktu v Slovenskih goricah. Ostal je tudi visoko mednarodno afirmirani festival pri nas. Vivat jubilejnemu 45. Festivalu SEVIQC 2026!