.png)
1 day ago
37
ARTICLE AD
Profesor dr. Boštjan M. Turk, redni profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter dolgoletni komentator družbeno-političnega dogajanja, v tokratni kolumni opozarja na vse globlje nezadovoljstvo slovenskih državljanov z delom vlade Roberta Goloba.
Boštjan M. Turk: Slovensko javnost v zadnjih letih pretresa globoko nezadovoljstvo z delom vlade Roberta Goloba. Njegova politika je pripeljala številne skupine na rob potrpljenja: obrtnike, samozaposlene, samostojne podjetnike, zdravnike, kmete in druge sloje prebivalstva, ki so zaradi birokratskih, fiskalnih in organizacijskih odločitev vlade izpostavljeni vse večjim težavam.
Ni segmenta družbe, ki bi bil neprizadet. Še posebno na udaru so uporabniki avtocest in državne infrastrukture. Kaotične prometne razmere, zastoji, slabo vzdrževane ceste in kolone, ki trajajo ure, so postali vsakdanjik. Znana je anekdota Bojana Požarja, ki je opisal, kako se je iz Maribora v Kranjsko goro raje peljal čez Avstrijo, kot da bi ure čakal zgolj, da se prek gradbišč na vrhuncu poletne sezone prebije čez Trojane. Vse to ponazarja stanje državnih servisov, ki preprosto ne delujejo. Zanje ni odgovoren nihče drug kot slovenska vlada, začenši z avtocestno kalvarijo.
Zdravstvo, ceste, šolstvo – vse kaže na razpad osnovnih funkcij države, medtem ko se vlada ukvarja predvsem z lastno promocijo. Vrhunec slednje je bila medijsko odmevna napoved poroke, ki je v javnosti pustila vtis, da oblast izgublja stik z realnostjo.
Ni naključje, da v takšnem ozračju naraščata nezadovoljstvo in jeza. Izumitelj Aleš Štrancar, znan po mednarodnih patentih na področju medicine, s katerimi pomaga ljudem (na primer dečku Krisu), tudi tokrat ni stal križem rok. Štrancar je sicer direktor podjetja, ki je prispevalo k razvoju zdravila zolgensma, o čemer so poročali mediji: “Pomembno vlogo pri zdravilu zolgensma, ki Krisu lahko reši življenje, je imelo tudi slovensko podjetje BIA Separations. Direktor podjetja Aleš Štrancar je za Onaplus povedal: ‘Zdravljenje Krisa smo kot podjetje sponzorirali s 50.000 evri, kar je zagotovo večkratnik našega morebitnega zaslužka v tem primeru. Poleg tega tudi nekateri naši zaposleni prispevajo osebno.’” (24ur)
To je bilo nekaj časa nazaj. V vse bolj kritični situaciji v državi pa Aleš Štrancar ni mogel več molčati. Napisal je – verjetno – najbolj znani slovenski twit, ki je hkrati tudi najbolj nerazumljen. Govoril je o Golobu in Mussoliniju. In o koncu slednjega. Prebrali smo ga in se dodobra prepričali, da izraža zgolj opozorilo. Nikakor pa ni mišljen kot poziv k nasilju.
Čivk je namreč treba razumeti kot svarilo, izraz elementarne resnice: če politika pripelje narod do roba in mu uniči temeljne družbene institucije, se v zgodovini pogosto zgodi, da ljudem poči film. Ko zremo v po nepotrebnem ustvarjeni kaos, se v resnici sprašujemo, katera žrtev bo padla prva.
Skupne lastnosti
Če z našo analizo nadaljujemo, ugotovimo še naslednje, namreč, da ima Golob z Mussolinijem izstopajočo skupno lastnost: ne eden ne drugi ni veljal oziroma ne velja za posebno sposobnega državnika. Mussolini je zavozil, kar se je zavoziti dalo.
Njegove vojaške kampanje v Grčiji, Severni Afriki in na Balkanu so se končale v popolni polomiji, Italija je bila vojaško nekonkurenčna in povsem odvisna od Nemčije. Domače gospodarstvo pa, četudi je bila dežela za Sovjetsko zvezo druga v svetu po deležu države v lastništvu gospodarstva in ostale infrastrukture (socializem pač!), v razsulu. Robert Golob je na slovenskem parketu “dosegel” podobno.
Zavozil je praktično vse ključne reforme, ki jih je obljubljal: zdravstvena reforma je obstala pri praznih besedah, z reformo zmanjšanja obremenitve stroškov dela ni nič, digitalizacija države je še naprej zgolj retorična floskula, plačna reforma javnega sektorja je – vsaj v razredih z najnižjimi dohodki – dosegla nasprotno od pričakovanega itd.
Slovenci živimo približno tretjino slabše kot pred leti: od točke A do B se danes po avtocestah vozimo trikrat dlje kot v času prejšnje vlade, na pregled pri zdravniku čakamo vsaj trikrat dlje kot pred tremi leti. Vse to priča o razpadu osnovnih državnih servisov.
A če kaj, je Golobu v celoti uspelo zgolj eno: svojo zvezo z Gabrovo Tino je pripeljal do konca, do poroke. Mussolini je svojo s Claro prav tako pripeljal do konca – a do onega bridke vrste – na bencinski črpalki, kot je slikovito zapisal Aleš Štrancar. In: o tem, s kom je moral za Claro konkurirati veliki Duče, ni podatkov.
A tudi brez tega vidimo, da so Golobova… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Foto: Zajem zaslona
Morda vas zanima tudi
Objava Boštjan M. Turk: Mussolini, Golob in opozorilo Aleša Štrancarja je bila najprej objavljena na Portal24.
English (US)