Borut Gombač: Govori

Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2024

V nevarno neumnih časih zaprtja občin in splošne histerije okrog nekakšnih fantomskih netopirjev s tržnic na Bližnjem Vzhodu, za katere se je pokazalo, da so pravzaprav še kako nefantomski denarniki iz Evrope in ZDA, sem kot koordinator Pisateljskega odra na takrat virtualnem Slovenskem knjižnem sejmu potoval v Maribor, da bi v skrbno varovanem okolju Univerzitetne knjižnice posnel pogovor z Borutom Gombačem. Ko sem videl naslovnico pričujoče knjige, sem se spomnil na skoraj identično pozo med najinim pogovorom, ki je seveda izkazovala osnovno življenjsko usmeritev in neverjeten fokus protagonista. Ni se bahal s svojimi dosežki, pač pa so vedno spregovorile njegove knjige. Podobno tudi nekaj let zatem, lani, ko sva družno stala na velikem odru Lirikonfesta in prejemala nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti. Ne on ne jaz nisva govorila o dosežkih; ti so že bili tam, v zraku, v knjigah, nekaj malega tudi v strunah. Pričujoče knjige sem se razveselil; najprej sem se sicer vprašal, kako neki bo to urejeno. “Govori” je namreč naslov, ki sam zase pove veliko ali pa nič. Relativen izraz vključuje marsikaj in ta marsikaj je v knjigi lepo razdeljen na tematske sklope. Gombač ni Demosten, ki bi si trpal kamenje v usta (ali je tisto bil Damir, the liftboy?), a njegovi kamenčki prav lepo zadenejo tarčo, ne da bi pri tem šlo za kakršnokoli tekmovanje. Znana poza na naslovnica bi lahko sprožila tudi vprašanje: podpisuje ali dopolnjuje? In “Gôvori” ali “Govorí”? Najbrž to slednje.

Kako govori poezija. Kako govorijo radijske igre. Kako govori mladinska književnost. Kako govorijo knjige. Štirje sklopi, ki nemudoma pojasnijo naslov Govori. Sklopi, ki jih je protagonist skozi leta izmojstril. Številne prispevke je razdelil in razkosal tako, da z njegovim glasom govorijo na vse štiri strani. Morda pogrešam sklop Kako govori glasba, o kateri bi Gombač tudi vedel precej povedati. Nekega lepega dne bomo on, Grobler in jaz vzeli kitare in šli na grammyje. Tam bomo povedali načrt, kako bomo preživeli Keitha Richardsa.

Dopisovanja, mnenja, intervjuji, scenariji, klepetanja, paberki, prispevki iz revij, zbornikov, priložnostne misli, govori, druga korespondenca … Petra Vidali v spremni besedi zapiše, da “kar Borut Gombač piše, počne in kar o tem “govori”, je neločljivo.” Struktura knjige je s tega stališča neverjetno zanimiva. Če bom že naredil, kar predlaga založba, pomisli Gombač, si bom vzel čas za pregled tega dela svojega opusa, objavljenega in tudi malce bolj skritega, in ta koncept bo potem stal. Bralec se (vsaj zase lahko to rečem) nikoli ne počuti zdolgočaseno, prav fragmentacija tekstov prispeva k dinamiki in čisto svojstveni notranji strukturi knjige, da pritegne in da jo lahko bereš tudi naključno, ne od začetka do konca. Prispevki v vsakem sklopu so tudi oštevilčeni. Knjiga je tako pomembno pričevanje o kulturnem prostoru zadnjih štiridesetih in več let. Prostoru, v katerem Gombača morda najbolj poznamo kot pesnika, a ustvarjanje radijskih iger, tekstov za mlade, delo v knjižnici ni na stranskem tiru njegovega delovnega diapazona. Vse, kar je povezano z besedo, je vselej v prvem planu. In zato lahko naposled spregovori tudi glasba.