Zoran Vuković: »V vsako tekmo grem z mislijo na zmago«

Kočevec Zoran Vuković je letos doživel enega največjih trenutkov svoje športne kariere. Na evropskem prvenstvu v malem nogometu na travi v Bratislavi je slovensko reprezentanco vodil s kapetanskim trakom na roki, kar predstavlja posebno priznanje tako zanj kot za njegovo dolgoletno nogometno pot.

Za Vukovića je bil nastop na prvenstvu nadaljevanje zgodbe, ki se je začela v Kočevju. Že pri štirinajstih letih ga je nogomet odpeljal iz domačega okolja v Novo mesto, kjer je ob igranju za Krko obiskoval tudi športni oddelek gimnazije v Ljubljani.

»Tam sem pridobil ogromno znanja. Imeli smo odlične trenerje, pedagoge in pogoje za delo. Zaradi nogometa sem se moral marsičemu odpovedati, kar športniki dobro razumejo,« se spominja mladih let.

Čeprav si je želel profesionalne kariere v Sloveniji, ga je nogometna pot kasneje odpeljala v Avstrijo. Danes živi v Celovcu, kjer že vrsto let uspešno nastopa v tamkajšnjih tekmovanjih.

Priznava, da začetki niso bili enostavni. Soočiti se je moral z novim jezikom, drugačno kulturo in okoljem, kjer se je bilo treba dokazati na novo. »Kot tujec moraš pokazati nekaj več. Če na igrišču dokažeš kakovost, značaj in zmagovalno miselnost, te začnejo spoštovati.«

Razlika med slovenskim in avstrijskim nogometnim okoljem je po njegovem mnenju precejšnja. Nogomet v Avstriji spremlja bistveno več ljudi, večja pa sta tudi sama medijska pozornost in organiziranost klubov. To se odraža tudi na kakovosti tekmovanj.

»Od prve do sedme ali osme lige je zanimanje za nogomet bistveno večje. Več je medijske pozornosti, več sredstev in tudi drugačna kultura spremljanja športa. Igra je bolj intenzivna, poudarek je na telesni pripravljenosti in moči.«

Posebno mesto med njegovimi dosežki ima reprezentančni dres. Lani je s Slovenijo nastopil na svetovnem prvenstvu v Azerbajdžanu. Letos pa je storil še korak naprej in na evropskem prvenstvu, ki se je nedavno zaključilo, opravljal vlogo slovenskega kapetana.

Prvi reprezentančni klic je sicer prejel šele lani, ko je bil povabljen na reprezentančni preizkus. Od takrat si je hitro priboril pomembno vlogo v izbrani vrsti. »Igrati za svojo državo je velika čast. Poseben občutek je, ko veš, da te spremljajo družina, prijatelji in navijači.«

Izkušnje z največjih tekem

Lansko svetovno prvenstvo v Azerbajdžanu mu je prineslo neprecenljive izkušnje. Slovenija je tam igrala tudi proti domači reprezentanci, aktualnemu svetovnemu in tudi novemu evropskemu prvaku, pred več kot 12.000 gledalci.

»Ko enkrat doživiš tako veliko tekmovanje, je vse lažje. Pritisk, televizijske kamere, polne tribune. Vse to sčasoma postane nekaj običajnega.«

Slovenija je imela v Bratislavi zahtevno delo. V skupini so jo čakali Kazahstan, Poljska in Madžarska, reprezentance, ki sodijo v evropski vrh malega nogometa. Kljub zahtevnim tekmecem je bilo vzdušje v reprezentanci dobro. »Nekateri se poznamo že od prej, zato povezovanje ni težava. Ko bo šlo zares, bomo držali skupaj.«

Najprej so za uvod prvenstva Slovenci izgubili proti Kazahstanu z 2:0. Na drugi tekmi so jih po napetem zaključku ugnali Madžari s 3:2, za konec skupinskega dela pa še Poljaki s 7:4. Ob porazu s Poljsko se je med strelce vpisal tudi Vuković.

Po zaključenem turnirju je povedal: »Kar se tiče Bratislave smo imeli nesrečo proti Madžarom, kjer smo v praktično zadnji sekundi zgrešili pomemben penal. Proti Poljski smo pri 3:3 in boljši igri dobili rdeči karton, kar nas je stalo zasluženih točk. Pustili smo dober vtis in atraktivno igro, takšen je bil tudi odziv drugih. Naslednje leto pa je svetovno prvenstvo in tam bomo še bolj pripravljeni.«

Kot kapetan je imel pomembno vlogo tudi zunaj igrišča. Evropsko prvenstvo je bilo zelo naporno, saj so reprezentance odigrale več tekem v zelo kratkem času.

»Pomembna sta regeneracija in počitek. Prav tako pa druženje in povezanost ekipe. Na takšnih turnirjih je pomembna tudi psihološka priprava.«

Vedno z mislijo na zmago

Ne glede na raven tekmovanja Vuković ostaja zvest istemu načelu.

»V vsako tekmo moraš iti z eno samo mislijo – zmagati.«

Poleg malega nogometa še vedno aktivno nastopa tudi v velikem nogometu. Med svoje največje dosežke uvršča reprezentančni nastop na svetovnem prvenstvu, dvakratni naslov pokalnega prvaka avstrijske Koroške z moštvom SAK Klagenfurt ter preboj v polfinale avstrijskega prvenstva v futsalu z ekipo Futsal Klagenfurt. Letos je s klubom SV Donau osvojil naslov prvaka Koroške lige.

Čeprav že vrsto let uspešno združuje veliki nogomet, futsal in mali nogomet, o koncu kariere še ne razmišlja.

»Trenutno sem z glavo popolnoma pri igranju. Verjamem pa, da bom po koncu kariere ostal povezan z nogometom, bodisi kot trener bodisi v kakšni drugi vlogi.«

Posebno sporočilo namenja tudi mladim športnikom iz domačega kraja.

»Nogomet ni samo talent. Predvsem sta pomembna delo in disciplina. Verjemite vase, vztrajajte tudi takrat, ko ne gre vse po načrtih, in nikoli ne obupajte nad svojimi sanjami.«

Čeprav že vrsto let živi v Avstriji, ostaja Kočevje pomemben del njegove zgodbe. Zato ni presenetljivo, da je ob nastopu na evropskem prvenstvu s seboj nosil tudi misli na domači kraj, družino in prijatelje.

»Družina in prijatelji me ves čas spremljajo in podpirajo. Za to sem jim iskreno hvaležen. Ob tej priložnosti lepo pozdravljam vse bralce iz Kočevja in se zahvaljujem za podporo.«