Zmagal sem v prepiru. In izgubil priložnost.

2 hours ago 19

Zakaj je vsaka zmaga nad slamnatim možem prikrit poraz

Zmagal sem v prepiru.

Sogovornik je obmolknil, jaz sem imel zadnjo besedo, in za trenutek sem se počutil pametnejšega, kot trenutek prej.

Potem je prišla tišina. In z njo vprašanje, ki ga takrat še nisem znal ubesediti: kaj sem od tega — razen (občutka) zmage — sploh odnesel?

Nič. Prepričanje, s katerim sem vstopil v pogovor, je bilo identično tistemu, s katerim sem izstopil. Samo glasnejše.

Razjasnitev je prišla šele kasneje, ko sem poslušal dva bitcoinerja, kako razpravljata o keynesijanski in avstrijski ekonomski šoli. Nista se prepirala — raziskovala sta. Vseeno pa je bilo v njunem pogovoru nekaj boleče domačega: besedi strawmanning in steelmanning. Prva je bila moj prej omenjeni prepir. Druga pa nekaj, česar še nisem (po)znal.

Strawmanning je mikaven, ker je lažja izbira: vzameš najšibkejšo točko nasprotnikovega stališča, jo porušiš, in zmagaš — ampak proti komu?

Steelmanning se temu vprašanju ne izmika. Preden odgovoriš, si nasprotnikovo idejo podrobno ogledaš, jo postaviš v okolje, stabiliziraš, in utemeljiš bolje, kot jo je on sam. Če takrat tvoja ideja še stoji, veš, da je bila zmaga prava — zaslužena in bogatejša.

Tu pa se je moj padec v brezno dejansko šele začel. Ko sem dojel, sem si moral priznati nekaj neprijetnega: večina mojih zmag do takrat je bila zmaga nad slamnatim možem. Mislil sem, da sem pogumen. Pa sem bil le glasen.

“To je človekov edini privilegij pred vsem stvarstvom. Skozi zmoto prideš do resnice!” — Dostojevski

Dostojevski me je opomnil da, namesto da bi se iz njih učili, napake sovražimo.

Vsaka nadgradnja pomeni popravek. Vsak popravek pomeni, da si se prej motil.

In tu tiči past: ego tega ne prenese zlahka. Ko ga zbodeš, se prebudi in nadzor prevzame primitivni, preživetveni del možganov — tisti, ki zna braniti meje, ne pa se učiti. V preživetvenem načinu ni učenja. Je samo obramba.

Zato sem se moral naučiti nekaj, kar zveni skoraj smešno enostavno, pa vseeno traja leta: iskati prav, namesto imeti prav. Ne zato, ker je plemenito. Ampak ker je edino, kar širi moje znanje in obzorja.

Tu pa prideva do druge pasti. Tiste, ki jo pri sebi najtežje opaziš: ko nekega stališča ne razumeš, je videti popolnoma napačno. Iščeš eno samo špranjo — in ker nobeno stališče ni brezhibno, jo vedno najdeš — in skozi njo zavržeš vse, tudi tisto, kar je bilo vredno pozornosti.

Nisem prepričan, kolikokrat sem res zmagal v prepiru — tako, da sem pri tem tudi poslušal. Sumim, da je bilo takih zmag manj, kot bi si želel priznati.

Kaj pa ti?

Borut Kmetič