Zlikana pristnost

3 days ago 61

Govori se, da bo v poplavi umetne vsebine na koncu zmagala pristnost. Težava je le v tem, da jo isti stroj, ki naj bi jo nagrajeval, najprej zlika v svoj glas.

Pred dnevi sem iskal bagerista. Nekoga, ki ne bo izginil skupaj z mojim predujmom in bo razumel, da nočem razritega delovišča, ampak skopano jamo. Še lani bi vtipkal besede v Google, prebral nekaj ocen, se zamislil ob kakšni jezni recenziji, natipkani z velikimi tiskanimi črkami in petimi klicaji, in se odločil.

Danes vtipkam iste besede v Google in še preden se prikažejo zadetki, mi nad njimi odgovori Googlov AI. Prijazen, samozavesten, nevtralen. Trije bageristi, razvrščeni po oceni in lokaciji, z razlogi za in proti.

Pri tem odgovoru nad zadetki nas večina tudi obstane. Po raziskavi podjetja Bloomreach je več kot polovica ameriških potrošnikov v zadnjem letu opazila, da njihovo iskanje postaja pogovorno, torej vse manj ključnih besed, vse več vprašanj, postavljenih stroju. V drugi anketi vsak četrti pravi, da so mu priporočila ChatGPT boljša od klasičnega iskanja po Googlu, ker imajo manj oglasov in ponudijo en sam, strnjen odgovor.

In tu se skriva majhna, skoraj nezavedna podrobnost. Tistih opisov niso napisali bageristi ali kdo iz njihovih ekip. Napisal jih je stroj. In iz njih ne razbereš razlike med mojstrom s tridesetimi leti izkušenj, ki svojo obrt opravlja pošteno, in nekom, ki je na svoji spletni strani znal besedilo napisati tako, da ga je algoritem takoj vzljubil. Posrednik je oba prevedel v isti glas. Svojega.

Iskanje se iz seznama povezav seli v en sam odgovor. Najprej kar znotraj Googla, ki povzetek postavi nad zadetke; vse pogosteje pa kar v pogovoru s ChatGPT, Perplexity, Geminijem ali Claudom. Ti vmesniki ne kažejo strani, kažejo odgovore.

Raziskovalni center Pew je izmeril, da uporabniki ob Googlovem AI povzetku na povezave pod njim kliknejo skoraj dvakrat redkeje kot takrat, ko povzetka ni. Do marsikatere ponudnikove strani sploh ne pridejo. Stroj je postal posrednik med nami in vsem ostalim, in vse bolj odloča o tem, koga vidimo in kaj si o njem mislimo.

Vzporedno teče tolažba, ki jo slišimo z vseh strani: v poplavi umetne vsebine bo na koncu zmagala pristnost. Resnične zgodbe, pravi ljudje, iskren glas. Zveni lepo.

A beseda pristnost se je v zadnjih letih izrekla tolikokrat, da je izgubila na … pristnosti. Slovar Merriam-Webster jo je že leta 2023 razglasil za besedo leta, in to ne po naključju: porast iskanj je po njihovih besedah poganjala prav umetna inteligenca, skupaj z globokimi ponaredki in dvomi o tem, kaj je sploh še resnično. Z drugimi besedami: bolj ko nas obkroža stroj, več si želimo pristnosti.

In tu je past. Pristnost skozi stroj preprosto ne gre. Isti stroj, ki naj bi jo nagrajeval, jo briše. Ko povzame vsebino s pristne strani, ji odvzame prav tisto, po čemer hrepenimo – glas, hrapavost, tisto rahlo nepopolnost, ki pove, da za besedami stoji človek in ne template. Vse je zlikano in ta zlikanost je izmerjena.

V študiji The Shrinking Landscape of Linguistic Diversity in the Age of Large Language Models so raziskovalci pokazali, da ko jezikovni model predela človeško besedilo, vsebina ostane skoraj nedotaknjena, izgine pa slogovni podpis, tisti drobni vzorec, po katerem se vidi, da je pisal določen človek in ne kdorkoli. Model poenoti glas: ojača prevladujoče značilnosti, potlači posebne. Pregled v reviji Trends in Cognitive Sciences govori o istem: o tihem sploščevanju jezika, ko se vsi naslanjamo na iste modele.

Ironija je, da je med ljudmi prav ta zlikanost postala sumljiva. Pomišljaj na napačnem mestu. Vzorec »ni to … ampak to«. Kratki, nekajbesedni stavki, vsak v svoji vrstici. Rolling Stone je pomišljaju že nadel vzdevek »ChatGPT hyphen«; ljudje na LinkedInu lovijo umetno besedilo po enem samem znaku.

Na tem mestu sprejmem ironijo: tudi ta članek ponekod diha v takšnem ritmu. In prav to kaže, kako trhli so ti znaki – pomišljaj so stoletja navdušeno uporabljali od Emily Dickinson do Nietzscheja, opozarjajo jezikoslovci. A sumljiv ni postal znak sam po sebi. Sumljiva je postala popolnost.

Tako se zanka zapre. Če hočemo, da nas stroj prikaže kot pristne, se mu moramo prilagoditi. Ampak v trenutku, ko se za pristnost trudimo, nismo več pristni, samo dobri smo v igranju pristnosti. In to igro, bolje od nas, obvlada tudi stroj.

V tem boju bomo težko zmagali.

A morda … morda se rešitev skriva v tem, da nehamo igrati na njegovem igrišču, po njegovih pravilih.

Kaj, če stroju določimo drugo vlogo. Naj ne bo naš oder, ampak kažipot. Naj pove, da obstajamo in kaj v grobem počnemo. To zmore, pri tem je celo zelo dober. Vse ostalo, vse, kar smo dejansko mi, pa namerno preusmerimo tja, kjer ni vmesnika: e-pošta, podkast, oder, pogovor, izdelek v rokah.

In to ni le poceni retorična poza. Panoga, ki je leta živela od ugajanja algoritmu, se prav zdaj na vrat na nos vrača k tem počasnim, neposrednim kanalom. V anketi med poslovnimi vodji konec leta 2025 jih 65 odstotkov napoveduje vračanje k e-pošti kot zanesljivemu lastnemu kanalu, 57 odstotkov vlaga v lastne medije – bloge, podkaste, novičnike. Poročilo Axiosa, ki ga povzema Global Strategy Group, isti premik pripiše neposredno temu, da AI vse pogosteje povzema vsebino, namesto da bi napotil k viru. »Česar ne nadzoruješ, ne moreš optimizirati.«

Tiho priznanje, da pristnost teče mimo stroja, ne skozenj.

Na koncu ostane še eno vprašanje: kaj sploh je pristnost, ki je stroj ne more izgladiti? Zna posnemati glas, ponoviti ton, sestaviti »iskren« prizor. A nečesa ne more ponarediti: ujemanja med tem, kar govorimo, in tem, kar skozi čas dejansko počnemo. Tega ni v besedah, je v stopinjah, ki ostajajo za nami. Zadovoljna stranka, ki se vrne. Obljuba, ki smo jo izpolnili. Leta in leta našega dela. Tega stroj ne zlika, ker to niso besede, ki bi jih lahko prepisal. To so dejanja, ki so se zgodila ali pa se niso.

Stroj nam pove, kdo obstaja. Ali je vreden zaupanja, izvemo šele takrat, ko mu odpremo vrata.

In tu je skrita dobra novica. Pristnost, ki je stroj ne more potvoriti, ni nekaj, česar bi se morali na novo naučiti ali kar bi morali spraviti v pravo obliko za algoritem. Je pravzaprav najmanj dela na svetu.

Smo le to, kar smo. Brez pretvarjanja.