Zlata poroka Marije in Mirana Pezdirca: po petdesetih letih znova izbrala drug drugega

1 hour ago 19

Ob nekoliko neobičajni uri, kot je 11. ura dopoldne, se je v soboto 22. avgusta 2026, cerkev svetega Martina v Dobu napolnila s sorodniki, prijatelji, znanci, člani zakonske skupine Naše Ognjišče, skupine Rožmarinke in številnimi drugimi, ki so želeli s svojo prisotnostjo počastiti zlato poroko Marije, rojene Avbelj, in Mirana Pezdirca.

Za ubrano petje in glasbeno spremljavo je tokrat poskrbel razširjeni pevski zbor pod vodstvom Polone ter organistke Lucije. Glasbeni del slovesnosti sta dodatno obogatili instrumentalistki Monika in Maja.

Zlatoporočenca je pri vhodnih vratih sprejel domači župnik Jure Ferlež, nato pa sta ob zvokih poročne koračnice počasi stopila v cerkev. Da je njuna povezanost z župnijo še kako živa, niso dokazovali le številni zbrani pri sveti maši, temveč tudi njuno sodelovanje pri bogoslužju, saj sta oba prebrala berilo.

Župnik Jure Ferlež se je v nagovoru oprl na odlomek iz Evangelija po Mateju (Mt. 9,14–17), ki govori o novem vinu in novih mehovih. Ob tem je poudaril, da sta bila Marija in Miran v petdesetih letih skupnega življenja pričevalca življenja – tako doma kot s svojim služenjem in pričevanjem v župniji.

»Novo vino potrebuje nove mehove,« je poudaril. Novo vino zori, kipi in se spreminja, zato morajo biti mehovi dovolj prožni, da ga lahko ohranijo. Podobno je tudi z zakonskim življenjem. Na začetku je vse novo, polno načrtov, želja, energije in dinamike, zakonca pa se morata naučiti razmišljati v besedi »midva« in ne zgolj »jaz«.

Skozi leta se ljudje spreminjamo. Nabiramo izkušnje in znanje ter postajamo mirnejši, preudarnejši in modrejši. Po petdesetih letih skupnega življenja sta Marija in Miran tako znova stopila pred Boga in drug pred drugim potrdila odločitev, ki sta jo sprejela pred pol stoletja – da bosta skupaj hodila po isti poti.

Župnik je ob tem poudaril, da noben drug odnos ne more nadomestiti odnosa med zakoncema. Otroci, vnuki, delo in druge obveznosti so pomemben del življenja, toda mož in žena sta tista, ki sta se na poročni dan odločila drug za drugega. Prav to odločitev sta Marija in Miran ob zlati poroki ponovno potrdila.

Spomnil je tudi, da življenje po petdesetih letih zakona ne pomeni zgolj pogleda nazaj. Tudi pri sedemdesetih ali petinsedemdesetih letih prinaša nove priložnosti, želje in izzive. Ob vseh preizkušnjah, s katerimi sta se zakonca srečevala skozi desetletja, sta ostala skupaj in danes lahko z veseljem ter hvaležnostjo gledata na prehojeno pot.

Poseben del nagovora je župnik namenil njuni povezanosti z župnijo Dob. Čeprav sta oba prišla od drugod, sta tukaj našla svoj dom in postala pomemben del župnijske skupnosti.

»Malo je ljudi, ki bi tako iskreno postali doma v župniji, kamor so se preselili,« je dejal in se jima zahvalil za dolgoletno predanost. Oba sta sodelovala kot pevca in kateheta ter pomagala pri številnih župnijskih službah in dejavnostih. Kot je poudaril, sta skozi leta postala nepogrešljiva člana župnije, vedno pripravljena pomagati in dejavno živeti svojo vero.

A tokrat v ospredju ni bilo njuno delo za župnijo, temveč njuna skupna življenjska pot. Po petdesetih letih vsega, kar sta skupaj prejela, preživela, premagala in ustvarila, sta znova izbrala drug drugega. Župnik Jure Ferlež je zato ob koncu obreda obnovil in blagoslovil njuno zakonsko zvezo.

Tudi prošnje pri sveti maši so bile v znamenju hvaležnosti in želje, da bi ju Bog še naprej spremljal na njuni skupni življenjski poti.

Besede zahvale sta ob koncu izrekla tudi zlatoporočenca. Tako kot sta se s sveto mašo zahvalila Bogu za pet desetletij skupnega življenja, sta se zahvalila tudi staršem, sorodnikom, prijateljem in vsem, ki so ju v vseh teh letih na kakršen koli način spremljali.

Po blagoslovu se je prijetno druženje nadaljevalo na trgu pred cerkvijo. Ob pogostitvi, klepetu in obujanju spominov je čas hitro mineval in skoraj bi pozabili, da jih čaka še skupno kosilo.

In kako je bilo z rižem, ki ga običajno mečemo mladoporočencem? Pri zlati poroki je bilo nekoliko drugače. Namesto da bi riž končal pred cerkvijo, so ga svatje prinesli kar v embalaži in ga položili v košaro Karitas. Tako je praznovanje petdesetih let skupnega življenja dobilo še dobrodelno noto.

Avtor: DJD; Foto: DJD