Življenje, kot ga ni imel vsak

 

Življenje, kot ga ni imel vsak

Včasih, po toliko letih poslušanja različnih zgodb, se mi zdi, da vem že skoraj vse. Da je pravzaprav nemogoče, da bi lahko slišala še kaj drugačnega. A vsakič znova, ko potrkam na nova vrata, ko spoznam novo ''usodo'', boleče in trpko spoznavam, da ima življenje toliko različnih različic, da je nemogoče, da bi v naslednjih 100 letih spoznala vse. Takšne misli so me prevevale tudi ob obisku Maksa iz Kranja. Ko sva si stisnila roki, nisem niti slutila, da prijazni gospod s poljanskim naglasom v sebi skriva toliko bridkosti in gorja.

''Doma sem bil v Volaki,'' je začel. ''Bili smo zelo revni, ata je bil zaposlen pri lesnem trgovcu, ki je imel takrat v lasti celotno območje gozda Blegoša in Pokljuke. Bilo nas je veliko pri hiši, vsako leto se je rodil nov otrok in ko sem bil star devet let, sem šel služit. Še danes se je spomnim, kako je tista gospodinja vstopila v hišo in rekla mami, da bi enega od otrok vzela s seboj. Da mu ne bo v Davči nič hudega. Da bo dovolj jesti. Pa me je zvabila.

Tri tedne nisem smel niti pomisliti, da bi šel domov na obisk. Pa tak otrok sem še bil…

Ko je napočil dan, ko sem jo ves vesel in srečen ubral proti domu, me je že na pragu stisnilo pri srcu. Začutil sem, pa ne vem, kako, da so bili veseli, ker me ni bilo. Morda zato, ker so bila za mizo ena lačna usta manj?

 Pa smo se otroci med seboj dobro razumeli. Tudi ata je takrat prišel domov, a le za čez nedeljo. Težko smo čakali, da je odšel nazaj, v dolino, bali smo se ga, ker nas je rad kaznoval. Včasih celo grdo kaznoval, pa sploh nismo vedeli, zakaj. Da bi nas pohvalil, nam kaj lepega kdaj rekel- kje pa!

Ko je bil doma, se tudi govoriti nismo upali. Sploh pa, če je kdo prišel na obisk. Biti smo morali pri miru, tiho kot miške. Zmeraj nam je naložil kakšno delo, naša dolžnost je bila, da smo hodili po drva v gmajno. No, da sem pošten. enkrat se pa le spomnim, da nas je pohvalil, ko smo z njimi napolnili drvarnico.

Drugače se je rad bahal, zelo korajžen je bil, močan, vsi so se ga bali. Mama je bila reva, predobra za ta svet. Enkrat mesečno je oče pripeljal koruzno moko, ki jo je ob toliko lačnih ustih hitro zmanjkalo. Na njivici, ki jo je mama obdelovala, je zrasel krompir, ki nikoli ni ''preživel'' zime. Prej smo ga pojedli. Zelje smo imeli za kosilo in še za večerjo. Poleti smo nabirali borovnice, a kaj, ko so nas kmetje, če so videli, da se potikamo po njihovem, hitro nagnali. 

Jabolk doma nismo imeli, če je mama kakšnega kje dobila, ga je shranila za ata. Spominjam se, ležali smo na peči, zadrževali smo dih in sline so se nam cedile, ko smo ga gledali, kako jih je jedel. Niti črhniti se nismo upali. Ko je vstal in odšel iz hiše, smo planili na tla in pobirali obgrizke, ki so ostali za njim.''

Maks pravi, da se nam danes niti sanja ne, kaj se to pravi, biti lačen. Otroci so dneve in dneve razmišljali le o tem, kako bi se lahko najedli. Spominja se mame in bolečine, ki se je nenehno zrcalila v njenih očeh. Vedela je, kaj se dogaja v dušah njenih otrok, a jim ni mogla pomagati.

Hudo je trpela, ker jim ni imela kaj dati. Včasih je tudi jokala. A ne pred otroki, kot da bi ji bilo nerodno.

''Oče je bil surov do nje in otroci nismo niti slutili, kar sta imela med sabo,'' doda Maks otožno.

Ko ga pobaram o sosedih pa o tem, če ni bilo nobene solidarnosti med njimi, skomigne z rameni in zmaje z glavo.

''Saj smo se razumeli med seboj,'' nadaljuje, ''a so tudi oni morali misliti nase. Nikoli niso dovolili, da bi otroci karkoli pobirali na njihovem. Še jabolk ne, kaj šele kaj drugega. Spominjam se ene kokoši, nekoč sem jo videl, da je v travi znesla jajce. Do večera, ko sem vedel, da me ne bo nihče opazil, se ga nisem upal iti pobrat.''

Najin pogovor se je ponovno ''vrnil'' v čas, ko je služil v Davči. Z grenkobo v glasu pripoveduje, kako so se sanje, da bo gospodinja uresničila obljube, hitro razblinile. Kruha je bilo bolj malo, pa še tisti, ki je bil, je bil tak, da ga je praskal po grlu. Mleko so tudi po trikrat posneli, da je dobil, ko je šel na pašo, le malo obarvane vode, ki je bila čudnega okusa.

''Raje sem vodo pil, po pravici povem. Pa ni bilo lahko pasti tam gori, kjer je bilo ogromno skalovja, prepadov, ozkih steza. Vsak dan sem hodil mimo bajte, v kateri je živel žleht možakar. Imel je njivo, kjer je rasel fižol. Nekoč nisem bil pozoren in so koze ušle med preklje. Srce mi je trepetalo, ko sem se zapodil za njimi in jih nagnal nazaj na pašo. Bajtar pa me je pričakal, lepo v zasedi, in me tepel, tepel, tepel…''

Maks za trenutek umolkne, kajti hlipanje mu zadrgne grlo. Spomini na tiste trenutke, so bili še zmeraj zelo živi in zelo boleči.

''Nikogar nisem imel, da bi mu, otrok, kakršen sem bil, kaj potožil. Če bi se vrnil domov, bi me ata napodil nazaj. Gospodar in njegova žena pa sta se vedno bolj kregala, tudi zaradi hčerke, ki je imela rada nekega graničarja. Še ponoči nisem imel pred njima miru, zato sem se s tople peči, hočeš, nočeš, preselil pod streho. A sem prišel z dežja pod kap. Pozimi je skozi špranje na strehi name neslo sneg, pihalo je, zeblo me je tako, da ne znam povedati. Bilo je grozno in ne smem se spomniti, kako sem trpel.''

 

2. del

 

Maks se spomni še ene ''švercarske'' zgodbe. O tem, kako so z italijanske strani tovorili ''koper deke'', vino in rdečo sol. Na tej strani so nanje že čakali kupci, saj so bile odeje iz svile zelo cenjene in zaželene.

''Nekoč je zapadlo malo snega, vseeno sem moral oditi na italijansko stran po robo. V voz sem vpregel tri vole, za vsak slučaj pa sem stvari prekril še s smrekovimi vejami. Ko pridem do zadnje hiše, srečam dva graničarja, ki me ustavita in prosita, če se lahko z menoj kakšnih 300 metrov peljeta. Usedla sta se na smrečje, pod ritmi so jima glasno ''šumele'' svilene odeje, še danes ne vem, jih nista hotela slišati ali pa sta bila res na pol gluha,'' se namuzne Maks.

Od švercanja ni imel nobene koristi.

Maksu je bilo obljubljeno nekaj drobiža ''plače'', njegova mama pa se je z gospodinjo dogovorila, da mu bo prala sama, a kaj, ko ni imela kaj. Vse, kar je premogel, je imel na sebi. Večkrat lačen kot sit je poleti za turiste, ki so prihajali iz Ljubljane, nabiral jagode, v zameno pa je dobil kakšen kos kruha. Nekoč je dobil nekaj denarja, si kupil nove hlače, starih se je znebil kar na poti domov. Zakaj tudi ne, komaj so še ''stale'' skupaj, bile pa so tudi polne uši…

''Čez kakšen mesec pa pravi gospodar, da je našel pod drevesom hlače, ki bi bile še dobre zame. Pogledal sem stran in se delal, da ne vem, o čem govori,'' še doda.

V šolo je hodil bolj malo. Gospodinja je tja nosila maslo in to je bil zadostni razlog, da je učiteljica zamižala na eno oko, če ga ni bilo. Verouk je poučeval duhovnik, ki je bil do otrok zelo ''žleht''. Lasal jih je in tepel s palico. Maksa pa je imel kar rad. Kdo ve, mogoče se mu je fantič, ki je bil reven in brez vsega, zasmilil?

Ob letu osorej je šel Maks služit k drugemu kmetu. Ta je imel kmetijo v strmem bregu in že spomladi sta zemljo v košu nosila na njivo. Maks je na svojih otroških ramenih nesel dvakrat, gospodar le enkrat.

''Ko mi je z lopato metal zemljo v koš, sem ga moral držati kar na ramenih. Medtem ko sem se vrnil nazaj, si je on svoj koš lepo počasi napolnil in potem sva nesla skupaj. Zelo je bil prefrigan, kot vidite…

Imel sem komaj dvanajst let, od mene pa je zahteval, da bi garal kot kakšen odrasel, močan dedec. Težaško delo je pustilo posledice. Odstopila mi je kita na nogi, hodil sem cik-cak, ker me je tako bolelo. K zdravniku da bi šel? Ojej, ni bilo misliti. Gospodar me je tudi tepel, nobenega usmiljenja ni  imel do mene. Nekoč je bilo treba spraviti drva iz grape. Najprej sem jih znosil do zgornje poti, nato pa še vsak dan eno naročje do doma, in to prej, preden se je pričela šola. V razred sem pritekel ves premočen. Ravno takrat se je tudi govorilo, da se po gozdu potika volk in zaradi varnosti sem imel zmeraj ob sebi še majhno sekiro…

Predstavljajte si, kako nečloveško sem se matral, ko so bregovi in poti zaledenele. Še danes ne vem, kako mi je uspelo, da se mi ni na tistih saneh kaj zgodilo.''

Maks nikoli ni obupal. Vzgojen je bil tako, da so palica, lakota in tepež nekaj samo po sebi umevnega. Že ata je bil surov do njega, če so ga potem tudi gospodarji, kjer je služil, se mu to ni zdelo nič neobičajnega.

''Nekoč, ko je bil gospodar preveč grd do mene, sem mu rekel, da bom šel stran. Pa se zasmeje, odpre vrati in reče, naj kar grem, saj me bo ata spodil, ko se prikažem na pragu. Bridko sem se zavedal, da ima prav, a sem vseeno šel. Pa ne domov, to pa ne. Čez dan sem ležal v gmajni, zvečer pa sem se vrnil…''

Ponoči je spal v hlevu, v katerem so bili tudi prašiči. Zaradi njihovih iztrebkov, zlasti scalnice, so se po stropu zbirale kapljice, ki so padale nanj, smrdelo je pa tako, da je bil zjutraj, ko se je prebudil, ves omamljen. Imel je žakelj od oglja, s katerim se je lahko malo pokril. Gospodinja je bila dobra, včasih mu je kaj dala na skrivaj, da gospodar ni videl.

''Pri hiši je bila tudi stara mama, ki se je zelo dobro spoznala na vreme. Ena od njenih hčera je bila za teto. Reva ni bila nič vredna, nenehno so jo priganjali k delu in nihče ji ni verjel, ko je jamrala, da ima strašne glavobole. Iz oči ji je nenehno teklo, trpela je, a k zdravniku ni mogla, ker ni imela denarja. Kar naenkrat je potem umrla.

Se pa ne spomnim, da bi bil včasih kdo zaradi bolezni na bolniški, haha. Ljudje so se kar vdali v usodo, ker so vedeli, da jim ni pomoči. Moja mama na primer, je vsakič, ko je rodila, že pred prihodom babice vse postorila sama. Ko je bilo poroda konec, pa je hitro spet vstala in delala naprej…''

 

3. del

 

Maks je že kot otrok spremljal tudi gradnjo bunkerjev Rupnikove linije. Povedal je, da so delavci- rezervisti, prihajali od blizu in daleč. Veliko je bilo tudi Dolenjcev. Maks si je- dosti pozneje- na tistem koncu našel ženo in njen sosed, ki je pri gradnji bunkerjev sodeloval, je vsakič, ko ga je videl, zmajal z glavo, češ, kakšni so ti Gorenjci, v košu nosijo gnoj in zemljo, sedaj pa še bunkerje gradijo  tam, do koder vodijo le kozje stezice.

Prišlo je leto 1942, ko je imel Maks prvič opraviti s partizani.

''Na pašo sem peljal koze, ko ga vidim, ko je ležal pod drevesom. Pomigne mi, naj pridem k njemu. Začel me je spraševati, kako se pišem, pa ga vprašam, zakaj je to važno. Odgovori mi, da mora vedeti, za vsak slučaj, če jih prijavim. Da me potem poiščejo. Prav grozeče se je slišalo…

Nazaj grede me spet vidijo in me povabijo, da se jim pridružim, saj so ravno pekli prašička. Sline so se mi pocedile, a sem raje odklonil. Kdo ve, morda pa je med njimi kakšen izdajalec, in če bi bil, bi se mi slabo pisalo. Veste, ljudje so bili vseh sort. Malo kasneje sem slišal govoriti nekega možakarja, da ve, kje so partizani. 

Kar vroče mi je postalo, pa sem odprl usta in mu ugovarjal, češ, da se v gmajni pogosto kadi iz tal, kadar je rosa, pa potem sonce posije. Da ni nujno, da tiste ''oblačke'' povzročajo ljudje. Žal so pozneje, v hajki, veliko partizanov ujeli in pobili. Naneslo je tako, da sem tistega, ki mi je ponujal svinjsko meso, srečal ponovno. Postavil se je predme in mi začel groziti, da sem jaz pripeljal Nemce iz Čabrač.  Nič se ne izgovarjaj, je rohnel name, mi nič ne poslušamo, mi nič ne zapiramo, mi kar ubijemo. Po celem telesu sem se pričel tresti. Nisem vedel, kaj naj naredim. Če grem naprej, me lahko ustreli v hrbet, če ostanem…Čez čas sem se obrnil in vseeno šel, o krivcu sem molčal, čeprav sem vedel, kdo je bil tisti, ki je pripeljal Nemce…''

Kalvarije za Maksa pa še ni bilo konec. Ko so Nemci v Gorenji vasi izvedeli za tri mrtve partizane, so prišli s psi in Maks je moral iti z njimi, da jim pokaže, kje ležijo. Naslednji dan pa, ko žene na pašo, iz globeli, kjer so ležali mrtveci, sliši pritajeno govorjenje. Splazi se bliže in opazi nekega kmeta in njegovega hlapca, ki sta trupla slačila. Za to izvedo Nemci in kmeta kaznujejo s tem, da mu odvzamejo živino, hlapca pa so pustili pri miru, ker je bil itak malo čez les. Maks prav tako ne more pozabiti mrtvega partizana, strašno je že smrdel, ker je razpadal, bil pa je brez glave…

Star je bil 17 let, ko je dobil poziv na služenje vojaškega roka v Nemško vojsko. Pred tem se nikoli ni peljal ne z vlakom ne z avtobusom. Spominja se vožnje z vlakom do Schladminga, bil je peklenski mraz, on pa slabo oblečen, lačen…

Bil je povsem neizkušen, ni znal niti besedice nemško.

''Ko smo stali v ''postroju'' in je poveljnik ukazoval obrni se levo, desno, sem se zmeraj obrnil narobe,'' pove Maks, oči so se mu zasolzijo in glas se mu zadrgne v grlu.

Za trenutek oba umolkneva, zdelo se mi je, da mi je že vse povedal, da s svojo zgodbo ne bo nadaljeval, a sem se zmotila. Tisto, najhujše, kar je Maks doživel, je šele prihajalo.

Nekaj ledenega se je dotaknilo mojega srca ob misli na neizkušenega Maksa, še na pol otroka, ki ga vržejo z vsemi ostalimi v kruto realnost ruske zime, kjer je človek pomenil manj kot nič.

''Tiste čase bi rad pozabil, a jih ne morem,''trudoma zajeclja. Obraz mu spreleti neslutena bolečina ob grozljivih spominih, ki jih trga iz svoje duše.

''Pri Minskem sem prišel na fronto, potem pa sem bil vseskozi v prvih linijah. Videl sem grozne stvari: ženske iz ruskih vasi, ki so jih gole metali v štirno, videl nečloveška pobijanja…Bili smo tri dni obkoljeni, prišla je divizija, da nas je rešila. Ukazali so mi, naj grem po poljski telefon, ki je bil na neki razgledni točki. Da so te tam opazili Rusi, je bilo po tebi. Streljali so name, a sem se jim nekako izmuznil za hribom. Potem se je naša četa premaknila drugam. Že več noči zapored nisem spal, predstavljate si, kako sem padal v sneg, ko nisem vedel, kdaj me je med hojo zmanjkalo. Pridemo do neke kmetije, živina je mrtva ležala naokoli, videli smo uničene tanke. ..''

 

 

4. del

Maks se je najbolj bal, da bi ga ujeli. Preveč grozot je videl tam, kjer so ujetnike dobili v roke Rusi. Na smrt ga je bilo strah ujetništva, še bolj pa tega, kako se je z ujetimi ravnalo. Žal pa ga je doletelo še nekaj hujšega. Bil je ranjen.

''Tri dni nismo nič spali, ko pridemo do neke kmetije, povsod sami mrtvi. Sneg je padal kot za stavo, granate so letele na vse strani, v en kot privežem konja, v drugega  se- ves premočen- uležem sam. Okoli polnoči pridejo povedat, da so pripeljali hrano. Bil sem na smrt lačen in sestradan, povem vam, nisem mogel oči odpreti, kaj šele, da bi šel po hrano. Zjutraj, ko se s težavo spravim iz postelje, klecajočih nog grem pogledat, če je ostalo kaj za pod zob. Našel sem sardine, kruh in pol zavitka tobaka. Takrat pa prileti granata, se zarije nekam pod prag, izgubim zavest in ko se prebudim, sem ležal na tleh. Potipam se- povsod sama kri. Iz žepa potegnem nož, bil je ves ukrivljen, klino pa je odneslo bogvedi kam. Del granate- to so mi povedali kasneje- je preluknjal moje telo tik pod kolki. Mi je pa kolk zdrobilo, da sem imel za 7,5 cm krajšo nogo. Dali so me na nosila in me poskušali odnesti na varno. Samo tega sem si želel, da bi prišel domov prej, preden umrem. A bolničarja sta bila bolj tako. Eden mi je nogo povezal na takšen način, da sem imel stopalo zadaj. Ko sta skakala preko jarkov, se mi je zdelo, da ob vsakem bolj sunkovitem premiku vame zadirajo nešteto nožev. V neznosnih bolečinah sem ju prosil, naj me pustita in ustrelita…Ko me je dobil v roke zdravnik, je zmajal z glavo in hotel odrezati noge. O, kako lepo sem ga prosil, naj tega ne stori! Poklicali so šefa, ta pa potem odloči z besedami, pa naj bo po njegovem, nogo lahko odrežemo še zmeraj, nazaj jo bo pa težje prišiti. Potem me dajo na mizo, da me bodo operirali. Sedaj boš malo zaspal, mi rečejo. Pa sem se temu odločno uprl, da ne dovolim, da me uspavajo, da hočem gledati, kaj bodo delali z mojo nogo! Vseeno zaspim (vmes sem se nemalokrat predramim, ker sem bruhal), pod večer pa, ko se zbudim, sem bil do vratu v mavcu! Samo glava in roki sta gledali ven. Zeblo me je, ker sem bil ves premražen. Pa tudi zaradi velike izgube krvi. Hlače z vsemi dokumenti sem imel pod glavo. ''

Preživel pa je. Pri želodcu me je stiskalo, medtem ko sem ga poslušala. Grozote, ki jih je preživel, si nisem mogla niti predstavljati. Maks za trenutek utihne, čustva in spomini so ga vnovič preplavili. Čez čas se zbere in pripoveduje o sobi za umiranje, kamor so ga prenesli. Vsi so bili namreč prepričani, da ne bo preživel. Da je le vprašanje časa, kdaj jim bo izdihnil.

''Nisem mogel nič jesti. Čisto brez apetita sem bil. Nekoč mi sestra prinese pol žemlje, rekoč, če jo bom pojedel, bo to pomenilo, da mi gre na bolje. Pa sem jo več kot pol stlačil v usta, da bi mislila, da bo res tako. A ni šlo. Ko se je umaknila, sem jo izpljuval v pljuvalnik…Vročine sem imel tudi do 41'C. Bil sem sama kost in koža. Živ mrlič. Iz rane sem imel napeljano cev, skozi katero se je iztekal gnoj. Kadar sem šel na kahlo, so mi pod nogami nekaj podložili. Potem pa pride nekoč vizita in podloženo potegne stran, mene je nečloveško zabolelo in kaj se je zgodilo? Kost mi je pogledala ven…s težavo me odnesejo nazaj v posteljo, a videlo se jim je, da so čezme spet naredili križ. Čez nekaj dni pride še duhovnik, da me obhaja…res sem moral biti na koncu. Vseeno so tisto kost, ki je gledala skozi mavec, poskušali spraviti na svoje mesto. Bilo je grozno. Tulil sem od bolečin, ko so mi vlekli nogo na vse strani. Tudi potem, ko so mi dali narkozo, se nisem mogel umiriti. Hotelo me je tudi zadušiti. A jaz sem tulil in tulil…naslednji dan so vse bolnike odpeljali, ostal sem sam. Bil sem prepričan, da so me Rusom pustili zato, ker so me že odpisali. Potem pa le pride neka sestra, ki ukaže, da me odpeljejo na vlak. Bil je mraz, dihal sem pod odej