»Zbrane dežnike očistim in operem, nato jih pošljem šiviljam«

Starejši si večkrat želijo, da bi bili mladi bolj dejavni, odgovorni, ozaveščeni, iznajdljivi in da bi zrli v svet namesto v lastne popke. Anni Masiello glede tega ni mogoče očitati ničesar. Zadošča podatek, da si je zamislila modni projekt R-Coat, v okviru katerega se odvrženi dežniki spremenijo v kose oblačil.

Ste Miljčanka?

Da, s Čampor.

A v vaši biografiji je veliko Portugalske. Zakaj?

Študirala sem na visoki šoli za tolmače in prevajalce v Trstu, ker me jeziki od nekdaj zelo zanimajo. Šla sem na izmenjavo na Portugalsko in se vrnila jezna, ker se portugalščine nisem dobro naučila. Zato sem sklenila, da bom magistrski študij opravila na Portugalskem, vendar na temo, za katero sem ugotovila, da me zanima. Tako sem v Lizboni opravila podiplomski študij iz okoljskih in trajnostnih ved. Na Portugalskem sem vsega skupaj ostala šest let in tam začela vse svoje projekte.

Tam ste tudi začeli s predelovanjem odvrženih dežnikov v oblačila?

Da. Ustvarjalni klik se je sprožil, ko sem začela študirati pomen krožnosti in ponovne uporabe. Dežnik ima blago, kovino, les – vse to so dragoceni materiali, za njimi je celoten proizvodni proces z onesnaževanjem vred.

So tudi v Lizboni polomljeni dežniki na cestah?

Da, ker tudi tam zaradi bližine oceana močno piha. Dežniki, ki jih danes kupujemo, so izjemno slabe kakovosti – že malo vetra jih zlomi. Ljudje jih ne popravljajo več, čeprav se je to včasih delalo. Danes za tri evre kupiš novega in starega vržeš stran, ne da bi pomislil, da bo končal v sežigalnici ali na odlagališču in imel ogromen vpliv na okolje. Jaz sem jih pobirala iz košev, grmovja, s parkirišč – kot rakuni, ki kradejo stvari. Odnesla sem jih v svojo študentsko sobico, ki je postala skladišče polomljenih dežnikov.

Torej ste jih sprva samo zbirali, ne da bi vedeli, kaj boste z njimi?

Da.

Kdaj je prišlo razsvetljenje?

Ko se po sobi nisem mogla več premikati. Na spletu sem videla, da iz dežnikov šivajo klasične nakupovalne torbe. A poskusiti sem si želela nekaj drugega. Pomislila sem na jakno, kot da je to nekaj preprostega. Kupila sem šivalni stroj, gledala Youtube vodiče za šivanje in poskusila. Nastala je neka kvazi jakna – bila je kar luštna, a je imela luknjo na rokavu in bila precej kriva. Kar sem sestavila, sem objavila na spletu, saj delam tudi kot ustvarjalka vsebin. Sledilci, ki jih je zanimala trajnost, so bili navdušeni, spraševali so, kje jo lahko kupijo in kam lahko prinesejo polomljene dežnike. Takrat sem dojela, da na trgu obstaja nezasedena niša – storitev zbiranja dežnikov in trajnostni izdelek. Poiskala sem prave šivilje in nastale so prve preproste jakne. Takrat me je profesorica ekonomije povabila v svojo pisarno – bilo me je strah, da je kaj narobe. A rekla mi je: »Videla sem tvojo Instagram objavo in že sem ti rezervirala termin v inkubatorju zagonskih podjetij – pojdi se pogovorit.«

V Lizboni?

Da. Blagoslovljena bodi, moja profesorica. Šla sem in se je začelo: odprla sem zbirna mesta v trgovinah v Lizboni, nato so me ljudje prosili, ali lahko odprejo zbirno mesto v Algarveju, na jugu Portugalske. Nato so se zbirna mesta začela odpirati tudi v Italiji. Zdaj jih imamo 15 ali 16.

Kam gredo zbrani dežniki?

V Trst. Pošljejo jih meni.

To se pravi, da imate sodelavce v več mestih?

Ne, to niso ravno sodelavci. Trgovine ali univerze, ki jih zanima trajnost, zgolj namenijo majhen prostor za zbiralnik. Ko se nabere dovolj dežnikov, mi pišejo in jaz organiziram prevzem.

Kje se potem dežniki spremenijo v oblačila?

Delam doma. Ko so materiali očiščeni in oprani, izberem kombinacije in jih pošljem šiviljam.

Bi lahko živeli od tega?

Morda bi lahko, če bi se temu posvetila še bolj.

Sicer ste po poklicu ustvarjalka spletnih vsebin?

Da, to je bilo dolgo moje glavno delo. Ustvarjam vsebine o trajnosti in promoviram le projekte, izdelke in storitve s pozitivnim okoljskim vplivom.

Od kod izvira ta vaša okoljska občutljivost?

Za vse krivim starše. Oče, ki je zdaj upokojen, je bil gozdarski policist, mama, ki bo prav te dni šla v pokoj, je socialna delavka. Oče me je že kot majhno vodil v naravo, mama mi je dala čut za skupnost in trajnost.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.