Žan Pirman: Pedagogika krajine

Retrospektiva arhitekturne delavnice v Bohinju

Že nekaj časa se upiram hladnemu toku vode, ki prihaja iz globine jezera. Z nogami skušam odgnati neprijetne sile, ki obdajajo moje telo, vendar voda neizprosno vztraja. Utrip srca je vse hitrejši, v um pa se naseli meglen oblak. Bleščeči valovi odsevajo močno sonce in veter v daljavi premika veje dreves. Tedaj široko odprem oči in se zazrem v jasno nebo. Zagledam ptico, ki leti visoko in svobodno nad gorami. Sledi ritmu, ki ga narekuje narava. Ptica in narava sta neločljivo povezani. Pozabim nase. Vdam se. Upočasnim gibanje, globoko zadiham in se prepustim hladnemu toku, ki se vije iz teme globoko pod menoj. Šele zdaj občutim, kje pravzaprav sem. Sredi jezera, ki je le še sled nekdanjega ledenika. Z vseh strani me obdajajo navpične stene gora, katerih sile občutim globoko v telesu. Zavem se svoje majhnosti in hkrati mogočnosti pokrajine, ki me obdaja. Občutim težo ledenika, ki je nekoč oblikoval dolino, in se vprašam: Sem mu v napoto? Ali pa sem zanj nekaj popolnoma nevidnega? 

Sodobna arhitektura se pogosto rojeva v hitrem ritmu znotraj sterilno oblikovanih pisarn, za pravokotnimi mizami, natisnjenimi načrti lokacije ali celo z varno distanco računalniških zaslonov. S fotografijami, načrti, digitalnimi modeli in umetno inteligenco prostor vse pogosteje doživljamo skozi njegove podobe in reprezentacije. Čeprav te omogočajo vedno natančnejšo analizo in načrtovanje, hkrati ustvarjajo distanco od neposrednega, telesnega razumevanja prostora. V trenutku, ko določen prostor postane zgolj podatek, pozabimo, kako se v prostoru spreminja temperatura zraka, kako senca krošnje oblikuje vzorce na travnatih tleh, kako diši vlažen les, kako groba je tekstura betona in, navsezadnje, kako v tem prostoru zaznavamo sebe.

V tem besedilu z refleksijo in retrospektivo arhitekturne delavnice v Bohinju odpiram razpravo o tem, kako ključna sta čutna in telesna zaznava prostora, kako o arhitekturi razmišljati in jo načrtovati v samem prostoru, ter kaj zares pomeni ozavestiti okolje, ki nas obdaja. Ob tem se neizogibno izriše tudi kontrast med klasičnim arhitekturnim izobraževanjem, ki temelji na vizualni distanci, hitrosti produkcije in definiranem procesu, ter na drugi strani študijem v prostoru, ki zahteva čas, navzočnost in predvsem ponižnost.

Potopitev v pokrajino je postala ključ enotedenskega bivanja in izobraževanja v Bohinju. V sklopu arhitekturne delavnice Jezero/Otok smo se pod mentorstvom avstralskega arhitekta Petra Stutchburyja in prof. Maruše Zorec spoznavali s pokrajino ledeniške doline, jo občudovali, preučevali in predvsem o njej razmišljali ter jo vedno znova interpretirali. Čas se je upočasnil. Prisluhnili smo pokrajini, arhitekturi, ljudem in procesom, ki so bili očem morda celo nevidni. Naše doživljanje in razmišljanje o prostoru ni bilo zgolj znotraj polja arhitekture, temveč je presegalo meje grajenega prostora, in na trenutke celo meje človekovega delovanja. Pokrajina nam je vedno znova pripovedovala zgodbe, odpirala vprašanja ter nanje včasih tudi tiho odgovarjala.

David W. Orr v knjigi Zemlja v mislih ugotavlja, da današnja izobrazba poudarja teorije, abstrakcijo, oblikovane odgovore ter tehnično dovršenost, ne pa načel, zavedanja, vprašanj in zavesti. Podobno bi lahko danes rekli tudi za izobrazbo o arhitekturi. Pogosto je definirana kot zaključen odgovor na nalogo, kot premišljeno oblikovana zgradba, dovršen interier ali zaklenjena teorija. Arhitekturna izobrazba mnogokrat postane zgolj statičen intelektualni konstrukt, ki pa pogosto izgubi stik z nepredvidljivostjo, spontanostjo, radovednostjo in prvobitnostjo človeka in narave. Da bi se osvobodili tovrstnega rigidnega pristopa, je treba zavestno spremeniti način razumevanja procesa izobraževanja. Študij prostora po mnenju Orra namreč zahteva komplementarno dimenzijo intelekta – takšno, ki združuje opazovanje, raziskovanje, eksperimentiranje in končno tudi sposobnost uporabe pridobljenega znanja.

Ob tem se zdaj, nekaj dni pozneje, ko sedim na stari leseni klopi ob jezeru, v retrospektivi sprašujem, kaj je tista prvobitna arhitekturna izobrazba, in ali ima lahko arhitekturna stvaritev moč ustvariti izkušnjo, v kateri sta človek in narava pravzaprav eno. Ali lahko človekova stvaritev preseže zgolj svojo fizično obliko in postane medij, skozi katerega človek ponovno odkrije svojo najglobljo povezanost s svetom?

Slika 2_Bohinjsko jezero

Bohinj

Zapustimo varne zidove delovnega prostora. Stopimo na makadamsko pot, ki nas čez pšenično pokrajino počasi vodi do Bohinjskega jezera. Sonce je močno in vsake toliko časa se nas dotakne hladen piš vetra, ki nas opomni, da v dolini še vedno dihajo sile ledenika, ki je izoblikoval to mogočno praznino. Spogledamo se, s spoštovanjem povzdignemo pogled proti goram in nadaljujemo pot. Pred nami se počasi odpre pogled na jezersko prostranost. Stopimo do kamnite plaže, se dotaknemo hladne vode in pozdravimo nekaj mimoidočih turistov, ki hitijo do priljubljene vasi. Mi pa pot nadaljujemo v drugo smer, v srce mogočne doline. Vije se po severni strani jezera, kjer sence dreves narekujejo ritem hoje. Bleščeča voda jezera izginja in se spet pojavi ter tako ustvarja prijetno vizualno harmonijo. Čas se upočasnjuje, narava pa postaja vedno bolj surova in pripovedna. Stopamo po kamenju, čez skrite gorske potoke in korenine mogočnih dreves. Tedaj – v trenutku, ko smo prepričani, da narava prevzema vajeti življenja – se pred nami tiho prikaže lesena hišica. Vznemirjeno pospešimo korak. Nekaj korakov pred vhodom vanjo se začne odpirati praznina. Začutimo energijo vetra, ki veje z visokih gora na drugi strani jezera. Ritem, ki ga narekujejo drevesa, se prekine in jezero ni več zgolj harmonična scenografija. Praznina, zamejena z dvema velikima krošnjama in leseno hišo z zaklenjenimi vrati, nas povabi vase in uokvirja pogled na gorati zid onstran vode. Zadihamo. Občutimo svobodo. V zavetju zaliva se čas popolnoma ustavi in jezero tiho spregovori.

Po nekaj urah, ki jih preživimo v zalivu, nadaljujemo naprej po poti. Mimo lesene hiše, ki jo na drugi strani požira narava, se dvignemo nekaj metrov višje, kjer spet prevlada gozd in začne narekovati ritem življenja. Kmalu pa se ob poti znova pojavi odprtina, v katero se po skalah steka živahen potok. Vendar razgleda ni; jezero je skoraj nevidno, zakrito z drevesi. Opazimo podrto ograjo, ki je včasih zamejevala ta prehod in nas zdaj vabi, da stopimo v neznano. Z utrjene poti stopimo na spolzke skale, v temno senco dreves. Veje grmovja se zapletajo v oblačila, žarki, ki uspejo prodreti skozi goste krošnje, osvetljujejo grobe teksture tal in zdi se, da je zunanji svet popolnoma utihnil. Utrip srca se pospeši. »Naj nadaljujemo? Je varno? Zakaj je to območje zavarovano z ograjo?« se sprašujemo, medtem ko se previdno premikamo. Skozi gosto rastje začnejo prodirati geometrijske oblike, zamejene z dolgim zidom. Ustavimo se. Ob pogledu na betonske cilindre nas spreleti srh. »Kaj je ta struktura?« se začudeni potiho sprašujemo.

Previdno stopimo na betonski zid, ki s svojo dolgo potezo definira močno mejo med grajenim posegom in elegantno naravo. Hodimo po zidu, lovimo ravnotežje in se prebijamo skozi rastje. Na eni strani so betonske ruševine v obliki votlih valjev, na drugi, onkraj drevja, gladina prostranega jezera. Zdi se, kot da je jezero za kratek čas utihnilo, ruševine pa spregovorile. Veje in korenine prodirajo skozi betonske razpoke, mah prerašča robove zidu in znotraj valjev je postana voda, polna insektov, muh in hroščev. Zdi se, kot da struktura počasi izumira v objemu narave.

Iz varnega zavetja zunanjega sveta – kjer so poti urejene, hiše skrbno premišljene, vrtovi oskrbovani in izkušnje načrtovane – smo stopili v prostor, ki je grob, neukročen, temačen in zapuščen. Prostor, ki se ga morda sramujemo in ga odrinjamo na rob svojega zavedanja. Pa vendar postane ravno to tisto, kar nas kljub strahu in nemoči vodi naprej.

Betonska ruševina v primežu narave je v smislu Davida W. Orra, »laboratorij raznolikosti in kompleksnosti«. V njem se človekova zgodovina in družbene funkcije neposredno prepletajo z naravnimi procesi. Ruševina tako ni le konstrukt fizičnega sveta, temveč postaja tudi ogledalo naše lastne psihe.

Soočamo se s temnejšo platjo človeštva – s propadom. Z rokami skušamo umakniti bodičaste veje, z nogami stopamo po mahovju, ki prerašča betonski zid. Srce nam sunkovito poganja kri po žilah, dihanje je vse hitrejše. In potem – tišina. Pogled usmerimo predse in zagledamo nekaj nenavadnega. Pred nami stoji čudovita jablana. Sredi betonskih ruševin in divje narave živi drevo, ki se silam ne upira. Z okoljem je eno, v sožitju. V tistem trenutku pozabimo nase. Vdamo se. Upočasnimo gibanje in globoko zadihamo. Jezero zopet spregovori, med krošnjami se odpre nebo, sonce obsije robove betonskih cilindrov, ki so zaliti z vodo, v njej pa plavajo paglavci. Rojeva se življenje.

Retrospektiva

Še vedno sedim na leseni klopi, se spominjam preteklih dni in opazujem harmonijo narave. Zavem se, kaj smo pravzaprav doživeli. Rojstvo, življenje in smrt človekovega posega v naravo. Začetek in konec. Ruševina ni zahtevala odgovora. Odprla je le vprašanje: ali naj postane samo naslednje poglavje zgodbe o tej ledeniški pokrajini.

Bohinj je postal prostor, ki ga nismo le pasivno analizirali, temveč smo znotraj njega aktivno osmišljali arhitektovo delovanje. Biti v prostoru je hkrati pomenilo videti njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. V ospredje je stopil sam proces razmišljanja, nenehnega poskušanja in interpretiranja. To je bilo dovolj, da ta prostor postane ozaveščen – tako v študijskem, izobraževalnem okolju kot tudi znotraj lokalne in širše skupnosti.

Moč betonske ruševine, ki je sredi neokrnjene narave skrivnostno spregovorila, presega zgolj lastno materialno pojavnost. Moč tiči v njenem odmevu v nas. Ta struktura, ki v objemu gozda počasi in dostojanstveno umira, tam ni zaman. Postala je zrcalo duše in del človekove zavesti.

Navsezadnje je nekje globoko v človeški naravi, da prostorom in predmetom pripišemo pomen ter okoli njih gradimo zgodbe. Zgodovina nas uči, da ne preživi prostor, ki je vrhunsko oblikovan, niti ne najbolj premišljena arhitektura. Preživi prostor, ki v sebi nosi zgodbo.

Napisal: Žan Pirman

Slike: Žan Pirman