Zala Bokal: Tesnobni urbanizem

18 hours ago 25

V času, ko beseda vojna postaja sopomenka za vsenavzoče in nikoli končano stanje, ki se nenehno odvija nekje v ozadju, se vedno novi prizori nasilja pogosto reducirajo na dnevno vsebino. Spremljamo jo v sekundah pozornosti in v odmerkih, ki jih poljubno doziramo s tem in onim zaslonom. Za večino generacije, rojene po osamosvojitvi Slovenije, je zaklonišče le prostor, ki si ga predstavljamo. V Evropi je po koncu obdobja hladne vojne prevladovalo prepričanje o zmanjšani ranljivosti za vojaška tveganja. Vojna v Ukrajini pa je, zaradi potrebe civilnega prebivalstva po zaklonu, pripeljala do ponovne evalvacije evropskih varnostnih politik. Večina držav je že pred desetletji odpravila ali omilila zahteve glede vzdrževanja in gradnje zaklonišč. Vojna je obudila tesnobo, pojem zaklonišča pa se je vrnil v javno razpravo. Tudi v polju arhitekture in urbanizma.

Zaklonišča so prostorske intervencije, namenjene zaščiti v kriznih stanjih. Nesreče – naravne ali povzročene s človeškim delovanjem – terjajo izgube življenj. Prizadevanja za odzivanje nanje in reševanje so zato smiselne pobude za ohranjanje človekove varnosti. A zaklonišča niso zgolj utilitarna infrastruktura poskusov vzpostavitve strukturirane civilne obrambe in zaščite lastnih vojaških interesov. V odsotnosti nesreče in fizičnega konflikta so politični akti. Antropolog Joseph Masco je postopnemu vpisovanju ”bunker mentalitete” v simbol državne moči in družbene odgovornosti pripisal ključno vlogo pri psihološki pripravi prebivalstva in legitimizaciji militarizma. Zaklonišča so namreč nastajala vzporedno z imaginariji grožnje. To ne odseva le v politikah, temveč izrisuje tudi družbene podobe o prostoru preživetja. Zakloniščni prostor, osrednji element domišljije vojne, pušča ostanke v sodobnih predstavah o nevarnosti, opustošenju in kaosu. Je antiteza utopičnim obljubam o skupnostnem napredku in namesto tega predstavlja temno zrcalo – distopijo razdrobljenih, izolacionističnih entitet, zasnovanih za preživetje kataklizme.

Zgodovina zakloniščne infrastrukture ponuja sistematičen vpogled v zgodovino mesta oziroma natančneje v zgodovino urbanizma. Boyd in Linehan zaklonišče razumeta kot skoncentrirano prizorišče, na katerem lahko beremo, kako so zgodbe mesta izpodbijane ter preoblikovane, in sledimo dediščini, ki jo je travma vojne pustila na urbanem življenju. Farish medtem opisuje pojem “tesnobni urbanizem” (ang. anxious urbanism) kot obliko urbanističnih praks, pogojenih s strahom, negotovostjo in slutnjo nevarnosti, zlasti v kontekstu atomske dobe. V tem smislu mesto, pod vplivom izuma jedrskega orožja in stalne grožnje vojne, postane prostor, ki je zaznamovan s tesnobo in načrtovan z mislijo na možnost katastrofe. Optimistični razvojni projekti trčijo ob realnost sveta na robu globalnega uničenja. Napetost med željo po napredku in podtonom strahu je zaklonišča oblikovala kot odgovor na družbeno tesnobo in hkrati kot njen materialni odtis. Zato ni naključje, da tudi sodobna postapokaliptična fikcija zaklonišča pogosto razširi v celotna podzemna mesta in družbe; v mnogih filmih in serijah, zlasti pa v japonskih mangah/animejih, kjer je katastrofični imaginarij še posebej globoko zakoreninjen v kolektivno zavest.

Razvoj zaklonišč odraža zgodovinske prelomnice in sovpada s spreminjajočimi se varnostnimi izzivi. Od preprostih zatočišč do kompleksnih podzemnih struktur je tesno povezan z družbenimi, političnimi in tehnološkimi spremembami. Prva javna zaklonišča so pri nas načrtovali že v Kraljevini Jugoslaviji. Intenzivneje so se v mestih gradila v času druge svetovne vojne, ko so bila urbana središča izpostavljena letalskim napadom. V Ljubljani so tri večja javna zaklonišča – pod Ljubljanskim gradom, Šišenskim hribom in Rožnikom – gradili okupatorji. Obdobje hladne vojne je spodbudilo razvoj sistemov civilne zaščite v marsikateri evropski državi. Znana sta predvsem primer Švice, kjer je sistem zaklonišč strogo reguliran in tesno vpet v gradbene prakse, ter Finske, ki je s podzemnimi prostorskimi načrti zgradila kilometre struktur urbanega življenja pod površji svojih mest. Tudi povojna Jugoslavija je v specifičnem geopolitičnem položaju med Vzhodom in Zahodom zaklonišča gradila in obnavljala kot osrednji element svoje obrambne arhitekture. Stopnjevanje mednarodnih napetosti in jedrske grožnje je vodilo v vse večjo sistematičnost in normativnost gradnje. Z zakonom o ljudski obrambi se je predpisala obvezna gradnja zaklonišč v naseljih, leta 1976 pa je nov republiški zakon gradnjo zaklonišč opredelil kot vprašanje urbanističnega urejanja prostora.

Razvoj orožja in možnost napada s kratkim predhodnim opozorilom sta v obdobju hladne vojne pospešila načrtovanje podzemnih zaklonišč v mestnih četrtih. Preplet vojaške in stanovanjske rabe je privedel do edinstvene tipologije zaklonišč v stanovanjskih soseskah. Javna zaklonišča so bila pogosto vkomponirana v osrednji prostor sosesk: v parke in zelenice ali ob otroška igrišča. Postavljena so bila pod površje in prekrita s plastjo zemlje. Kot skrite strukture, nevidne s perspektive pešca, katerih navzočnost izdajajo zgolj njihovi vhodi, izhodi in prezračevalne cevi.

Paradoksalno so bila ta zaklonišča prvič množičneje uporabljena med osamosvojitveno vojno. Kasneje se je dojemanje varnostne situacije močno spremenilo, politika gradnje pa omilila. Danes je v Sloveniji predpisana gradnja zaklonišč v urbanih središčih z več kot 10.000 prebivalci. Obveznost graditve je zlasti zavezujoča za nekatere javne stavbe, pri drugih objektih v naseljih pa je predvidena ojačitev stropne konstrukcije nad kletjo. Kot oblika pripravljenosti v času “miru” so zakloniščni prostori vselej podvrženi nenehnim procesom de- in reteritorializacije. Tudi pri nas so pretvorbe javnih zaklonišč za številne rabe postale pogosta in organska praksa. Preoblikovanje in opuščanje je preraslo prvotni namen – v njih so prostor našla skladišča, vadišča, gojišča in zbirališča. Pred nedavno evropsko varnostno prelomnico so se celo kazale težnje po njihovi pozidavi, a so po letu 2022 potihnile. Spet pa so v ospredje stopile prakse gradnje zaklonišč kot dvonamenskih prostorov (npr. pod novo glavno železniško postajo v Ljubljani) in presoje obstoječih zaklonišč. Tudi drugod po Evropi je opazen porast obnov in razmislekov o prilagajanju obstoječe mestne infrastrukture, zlasti postaj podzemne železnice in garaž, v prostore za zaklanjanje. Hkrati se v sodobni arhitekturi zaklonišč ne obravnava več zgolj kot “skrite” infrastrukture, temveč kot integrirane, večnamenske javne prostore. Navzočnost varnostnih sistemov se je vrnila v arhitekturni diskurz, kar je bilo mogoče zaznati tudi na zadnjih dveh beneških arhitekturnih bienalih.

Vendar se zdi, da zaklonišče tudi danes, kljub nenehnemu pretoku vojnih podob, še naprej ostaja večinoma prostor, ki si ga zamišljamo. Nanj nas, mlajše generacije, vežejo predvsem simbolne predstave, ki jih je oblikovala popularna kultura, osebna doživetja ali otroški spomini tekanja po zelenici, iz katere so nemo štrleli nenavadni betonski in železni elementi. In prav zato, ker nismo nikoli izkusile, kaj pomeni v njem iskati zaklon, si moramo toliko bolj prizadevati, da takšen tudi ostane.