Zakon o rušitvi dediščine

Naš zakon za varovanje kulturne dediščine omogoča, da bi se tudi najpomembnejši objekti lahko porušili. Postopek niti ni tako zahteven. Nekoč mi ga je opisal Damjan Prelovšek. Za hipotetičen primer je izbral ljubljansko stolnico. Denimo, da bi jo lastnik želel porušiti. Malo bi razprl streho ali razbil kakšno okno, da bi bil objekt izpostavljen vremenu in bi začel vidno propadati. Potem bi poklical statika, ga sam plačal (!?) in ta bi napisal elaborat, da je objekt v slabem stanju, da ga ni mogoče obnoviti in da ogroža varnost ljudi. S tem potrdilom bi lahko pridobil soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine za rušenje. Primer se zdi nemogoč. Zakaj bi kdorkoli bil tako slaboumen, da bi rušil dediščino državnega ali lokalnega pomena?

Če je stolnica hipotetični primer, pa imamo žal kar nekaj konkretnih. Na enega je 20. februarja opozoril Franci Lazarini v Biltenu SUZD: “Med trenutno najbolj ogroženimi objekti je Vila Adlešič na Groharjevi ulici 7, ki je bila zgrajena med letoma 1922 in 1923 po načrtih Ivana Vurnika (1884–1971) za ljubljanskega odvetnika in kasnejšega župana Jura Adlešiča (1884–1968). Vila je že nekaj časa zanemarjena, okna so deloma odprta, kar njeno stanje še poslabšuje. Po naših informacijah lastnik načrtuje rušitev stavbe in nadomestno gradnjo, saj naj prenova obstoječega objekta ne bi bila ekonomična. O samem arhitekturnem pomenu vile in njenih prvotnih lastnikih v javnosti ni dosti znanega, zato se mi zdi aktualno situacijo nujno osvetliti s tega zornega kota. Hkrati pa naj moj prispevek služi kot pobuda za ponovni premislek o usodi Vile Adlešič …”

Ni pa ogrožena le Vurnikova dediščina. Prav sramotno že več kot desetletje propada tlorisno najobsežnejši Plečnikov objekt: stadion za Bežigradom. Podvržen je namernemu zanemarjanju. To je še toliko bolj neverjetno, ker je eden od solastnikov tudi Mestna občina Ljubljana, mesto, ki svojo slavo gradi na izjemni Plečnikovi dediščini.

Medtem ko se določila zakona o varovanju kulturne dediščine pogosto zlorabljajo in tako za vedno izgubljamo edinstvene objekte, se skoraj nikoli ne uporabi drugo, veliko bolj logično določilo: če lastnik dediščino zanemarja in s tem povzroča škodo ali nevarnost, lahko inšpekcija odredi nujna dela, če jih lastnik ne izvede, pa se izvedejo na njegove stroške.

Če bi zakon izvajali celovito, bi danes več dediščine ohranjali, kot pa je izgubljamo.

Napisal: Matevž Granda
Foto: Franci Lazarini