Zakaj sreče ne moremo imeti

“Predaj se realnosti,” pravijo mistiki in modreci. Dolgo sem to razumel kot navodilo za vdajo: nehaj se upirati, sprejmi, kar je, in ne pričakuj preveč. Težko je v tem videti svobodo. Kaj pa, če sem stvar ves čas razumel narobe?

Od napačno razumljene ‘predaje’ do razlike med uspehom in srečo

Dolgo sem take trditve odpravljal kot prazno filozofiranje in floskule za ljudi, ki nimajo boljšega opravila. Danes se sprašujem, ali je bil problem res v tem, kar so govorili — ali v tem, kako sem jih jaz razumel.

Najbolj sem se upiral eni preprosti ideji. Potem sem jo obrnil na glavo — in naenkrat je dobila povsem drugačen pomen.

Kaj, če uspeh in sreča sploh nista isto gibanje?

Pri uspehu poskušamo spreminjati realnost. Želimo boljšo službo, več denarja, uspešen projekt, boljši odnos. Svet vzamemo takšen, kot je, in ga s trudom, spretnostjo in vztrajnostjo poskušamo približati temu, kar si želimo.

Kaj pa, če sreča zahteva nekaj povsem drugega? Ne da realnost prilagodimo sebi, ampak da se naučimo živeti tudi takrat, ko ni takšna, kot bi si želeli.

Sreče ne moremo imeti tako, kot imamo hišo, službo ali denar — stvari, ki jih pridobimo in potem posedujemo. Lahko smo samo srečni — tukaj in zdaj, tudi če ni vse tako, kot bi si želeli. Ne imeti, ampak biti.

Sprejemanje ni pasivnost

Tu se pojavi očiten ugovor: če smo lahko srečni tudi takrat, ko stvari niso takšne, kot bi si želeli, zakaj bi jih potem sploh poskušali spremeniti? Zakaj bi si prizadevali za boljšo službo, boljši odnos ali drugačno življenje?

Pri tem pa je vredno paziti še na nekaj: ‘boljše’ ni vedno isto kot ‘bolj zaželeno’. Včasih nam prav manj prijetna služba, odnos ali situacija pokaže več napak, več posledic in več tega, kar bi nekoč lahko naredili drugače.

Sprejeti realnost ne pomeni, da odnehamo. Pomeni, da jasno ločimo med tem, kar lahko naredimo, in tem, česar ne moremo. Na razgovor za službo se lahko pripravimo, pridemo spočiti in damo vse od sebe. Ne moremo pa odločiti, koga bodo izbrali. Trud, drža in odziv so naši. Izid ni.

Prav tu se sprejemanje in prizadevanje ne izključujeta več: realnost sprejmemo takšno, kot je zdaj, hkrati pa naredimo, kar lahko, da bi bila jutri drugačna.

Težava se začne takrat, ko svoj notranji mir priklenemo na izid. Ko si rečemo: “Če mi uspe, bom v redu. Če mi ne, ne bom.“

Kaj pa, če sreča ne zahteva, da se nehamo truditi, ampak le, da se nehamo čustveno oklepati rezultata, ki ga ne moremo povsem nadzorovati?

Želeti si določen izid ni problem. Povsem naravno je, da si želimo službe, odnosa, priznanja ali uspeha. Težava se začne takrat, ko iz želje naredimo pogoj: “V redu bom šele, ko se to zgodi.“

Takrat rezultat ni več samo nekaj, kar si želimo. Od njega začnemo pričakovati, da nas bo osrečil.

Zakaj nas izpolnjene želje ne nasitijo

Vsaka želja se začne z občutkom, da nam nekaj manjka. Želimo si več denarja, priznanja, nove zveze ali drugačnega življenja, ker verjamemo, da bomo z nečim od tega končno bolj v redu.

Hrepenenje se rodi iz razlike med tem, kar imamo, in tem, kar si želimo.

Ko željo izpolnimo, se za trenutek počutimo bolje. Občutek, da nam nekaj manjka, izgine — a ne za dolgo. Um hitro najde nekaj novega, kar pogrešamo in si začnemo želeti.

Nov cilj, nova želja, nov občutek, da bomo zares v redu šele, ko dosežemo še to.

Tu se pojavi neprijetno vprašanje: če nas izpolnjena želja pomiri le za kratek čas, ali nas sploh osreči? Kaj, če samo za trenutek odstrani napetost, ki je nastala zato, ker smo si nekaj tako močno želeli?

Morda potem ne občutimo sreče, ampak predvsem olajšanje — in temu olajšanju samo rečemo sreča.

Kratko olajšanje pride, ko dobimo to, kar smo želeli. Napetost popusti, za trenutek se počutimo bolje in zdi se, da smo prispeli. Toda ta občutek je vezan na dogodek — zato tudi hitro zbledi.

Če je sreča nekaj trajnejšega, potem mora biti mogoča tudi takrat, ko se ne zgodi nič posebnega.

Ampak potem vprašanje ni več samo, kaj se nam zgodi, ampak od česa je naš notranji mir sploh odvisen. Če ga vedno vežemo na zunanje dogodke, bo z njimi tudi nihal.

Ne moremo vedno izbrati okoliščin. Lahko pa vplivamo na to, koliko svojega miru jim prepustimo.

Notranji mir se zato verjetno ne gradi iz tega, da vedno dobimo, kar si želimo, ampak iz tega, da se naučimo ostati v redu tudi takrat, ko tega ne dobimo.

Želje lahko ostanejo. Cilji tudi. Spremeni se le njihov položaj: ne odločajo več o tem, ali smo lahko mirni že zdaj.

Kaj notranji mir pomeni v praksi

Mir ne pomeni, da se prepričujemo, da nam ni mar. Pomeni, da naredimo, kar je v naši moči, potem pa pustimo izidu, da se zgodi.

Razočaranje lahko ostane. Žalost tudi. Mir ne pomeni odsotnosti čustev, ampak to, da nas ta ne odnesejo s seboj.

To je seveda veliko lažje razumeti kot živeti. Lahko se z idejo strinjamo, jo celo dobro razložimo komu drugemu — potem pa nas že prvi nepričakovan izid spet vrže iz ravnotežja.

Takrat se pokaže razlika med tem, da nekaj vemo, in tem, da to zares razumemo.

To se ne pokaže pri velikih filozofskih vprašanjih, ampak v čisto običajnih trenutkih. Ko se nekdo ne odzove tako, kot smo pričakovali. Ko dobimo zavrnitev. Ko gre nekaj narobe, čeprav smo naredili vse prav.

Takrat se vidi, ali smo idejo samo sprejeli z razumom — ali pa smo se res naučili svojega miru ne vezati na vsak izid.

Prvi odziv pride skoraj sam od sebe. Razočaranje, jeza, strah, užaljenost. Ni ga treba zanikati ali potlačiti — dovolj je, da ga opazimo, preden mu avtomatsko sledimo.

Včasih je že kratek premor dovolj, da se ne odzovemo impulzivno, ampak premislimo, kaj želimo narediti naprej.

V tem kratkem prostoru med občutkom in dejanjem dobimo nekaj izbire. Lahko odgovorimo jezno, se umaknemo, napademo — ali pa najprej poskusimo razumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo, zakaj se je zgodilo in kaj bi bilo smiselno narediti.

Prvi impulz je še vedno tam. Razlika je le v tem, da mu ne prepustimo zadnje besede.

S tem se zunanja situacija morda sploh ne spremeni. Zavrnitev ostane zavrnitev, izguba ostane izguba, neprijeten pogovor ostane neprijeten. Spremeni pa se nekaj drugega: ne dovolimo več, da prvi občutek odloča, kaj bo sledilo.

Morda je prav to tista svoboda, ki sem jo prej spregledal. Ne svoboda, da se svet vedno uredi po naše, ampak svoboda, da nas vsak nepričakovan dogodek ne potegne s seboj.

Ne moremo izbrati, kaj se nam bo zgodilo. Lahko pa ohranimo nekaj prostora za to, kako bomo odgovorili.

Ko si vzamemo čas, lahko tudi besede in dejanja izberemo bolj zavestno. Ne rečemo prvo, kar nam pride na misel, in ne naredimo prvo, kar od nas zahteva občutek.

Vprašamo se lahko, kaj želimo s svojim odzivom doseči — in ali nas bo to, kar bomo rekli ali naredili, temu res približalo.

Vsak odziv pusti posledico — v odnosu, v situaciji ali v nas samih. Besede lahko konflikt umirijo ali ga še poglobijo. Dejanje lahko nekaj popravi ali pa ustvari nov problem.

Zato ni pomembno samo, kaj čutimo v prvem trenutku, ampak tudi, kaj s tem občutkom naredimo naprej.

Odgovornost, vpliv in pričakovanja

Odgovornost se začne tam, kjer nehamo za svoje ravnanje kriviti samo okoliščine ali druge ljudi. Morda nismo izbrali dogodka in morda nismo izbrali prvega občutka. Izberemo pa lahko, kaj bomo iz tega naredili.

Ryan Holiday to nekje lepo povzame, v prostem prevodu: “Povsem razumno je trepetati pred nevarnostjo. Pomembno je, kaj naredimo potem.“

To ne pomeni, da smo odgovorni za vse, kar se nam zgodi. Pomeni pa, da smo odgovorni za svoj naslednji korak.

Ko to ločimo, nehamo toliko energije porabljati za to, kar je že mimo. Pozornost lahko preusmerimo v to, kar še lahko naredimo.

Preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa odločamo o tem, kaj bomo naredili naprej.

Tu je pomembna še ena razlika: vpliv ni isto kot nadzor. Na marsikaj lahko vplivamo s pripravo, vztrajnostjo, načinom komunikacije ali odločitvami. Toda nobena od teh stvari nam ne zagotovi, da se bo vse izšlo tako, kot si želimo.

Lahko povečamo možnosti. Ne moremo pa zahtevati rezultata.

Težava nastane, ko iz svojega truda naredimo pričakovanje. Ker smo naredili vse prav, začnemo verjeti, da si določen rezultat tudi zaslužimo.

Toda življenje ni pogodba. Trud lahko poveča možnosti, ne more pa nam obljubiti izida.

Razočaranje je zato pogosto dvojno. Ne boli samo to, da se nekaj ni izšlo, ampak tudi občutek, da bi se moralo. Da smo naredili dovolj. Da smo si rezultat zaslužili.

Prav ta razlika med tem, kar se je zgodilo, in tem, kar smo pričakovali, pogosto ustvari največ notranje napetosti.

Razočaranja zato ni treba takoj odpravljati. Lahko ga priznamo, ne da bi iz njega naredili sodbo o sebi ali o svetu. Nekaj se ni izšlo tako, kot smo želeli — to še ne pomeni, da je bilo vse zaman.

Včasih se prav v tem pokaže razlika med neuspehom in izkušnjo: neuspeh je dogodek, izkušnja pa je to, kar iz njega odnesemo.

Vrnitev k začetnemu paradoksu

Morda je prav tu razlika med uspehom in srečo najbolj jasna. Uspeh meri, ali smo prišli do želenega rezultata. Sreča pa ne more biti odvisna samo od tega, ali nam je uspelo.

Če je vezana le na zmage, bo z vsakim porazom izginila. Če pa stoji nekoliko globlje, lahko ostane tudi takrat, ko se stvari ne izidejo po naše.

Morda zato ‘predati se realnosti‘ sploh ne pomeni odnehati. Pomeni nehati zahtevati, da se mora svet urediti po naših pričakovanjih, preden si dovolimo biti v redu.

Še vedno lahko želimo, načrtujemo, gradimo in spreminjamo. Le svoje sreče ne pogojujemo več s tem, ali bomo dosegli vse, kar smo si zadali.

Morda je bila težava ves čas v tem, kaj sem v besedah ‘predaj se realnosti’ slišal. Slišal sem odpoved. Ampak morda pomenijo nekaj bolj zahtevnega: poglej svet takšen, kot je, naredi, kar lahko — in ne zahtevaj od njega, da ti v zameno zagotovi srečo.

Če je tako, potem predaja ni nasprotje svobode. Morda je njen začetek.

Borut Kmetič

vCISO in neodvisni raziskovalec presečišč epistemologije, organizacijske kulture in informacijske varnosti.

Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium

The post Zakaj sreče ne moremo imeti appeared first on Savus.