Zakaj se starši tako pogosto primerjamo med seboj?

»Naš pa pri tej starosti še ni hodil.«
»Koliko pa vaša spi ponoči?«
»Naš je že brez plenice.«
»Ona pa že bere?«

Primerjanje se med starši pogosto začne skoraj neopazno. Včasih že v prvih tednih otrokovega življenja: koliko tehta, koliko spi, ali se doji, kdaj je prvič dvignil glavico. Pozneje pridejo na vrsto prvi zob, kobacanje, hoja in govor, nato vrtec, kolo brez pomožnih koleščkov, branje, ocene, šport, prijatelji …Vedno se najde nekaj, kar lahko primerjamo.

Čeprav večina staršev ve, da je vsak otrok drugačen, nas lahko že en pogovor na igrišču spravi v dvom.

Zakaj?

Morda zato, ker pri primerjanju otrok pogosto sploh ne gre samo za otroke.

Ko primerjamo otroka, v resnici preverjamo sebe

Starševstvo je nenavadna naloga. Zelo pomembna nam je, hkrati pa zanjo nimamo jasnega merila uspešnosti.

V službi dobimo povratno informacijo. Pri športu imamo rezultat. Pri učenju opravimo izpit.

Kako pa vemo, ali smo dobri starši?

Prav tu hitro vstopi primerjanje. Če otrok naših prijateljev pri enajstih mesecih že hodi, naš pa se še zadovoljno premika po vseh štirih, se lahko pojavi neprijeten dvom: Ali delamo kaj narobe?

Ko slišimo, da sosedov otrok sam zaspi, naš pa nas vsak večer potrebuje ob postelji, se vprašamo: Smo ga preveč razvadili?

In ko sošolec domov prinese same petice, naš otrok pa se muči z matematiko, lahko težavo nehote začnemo doživljati tudi kot oceno lastnega starševstva.

Primerjanje nam daje občutek, da smo dobili merilo. Toda to merilo je pogosto zelo nezanesljivo.

Na igrišču vidimo rezultat, ne pa cele zgodbe

Primerjanje ima še eno veliko težavo: primerjamo stvari, o katerih vemo zelo malo.

Vidimo otroka, ki v restavraciji mirno sedi za mizo. Ne vidimo pa njegovega včerajšnjega izbruha jeze doma. Slišimo, da je nekdo prespal noč pri treh mesecih. Ne slišimo nujno o naslednjih šestih mesecih prebujanja. Vidimo samozavestnega šolarja na nastopu. Ne poznamo večerov, ko ga je bilo strah stopiti pred razred.

Pri drugih družinah pogosto vidimo posamezne trenutke. Pri svoji pa poznamo vse: dobre dneve, težke večere, neprespane noči, skrbi in lastne napake. To je precej nepoštena primerjava.

Družbena omrežja so igrišče brez slabih dni

Če je bilo nekoč primerjanje omejeno na sorodnike, prijatelje in druge starše pred vrtcem, imamo danes v žepu neskončno množico družin, s katerimi se lahko primerjamo.

Na družbenih omrežjih srečujemo urejene otroške sobe, ustvarjalne zajtrke, nasmejane družinske izlete, popolne rojstnodnevne zabave in otroke, ki navdušeno sodelujejo pri dejavnostih, ki so jih zanje pripravili starši.

Seveda so ti trenutki lahko povsem resnični. Težava je le, da predstavljajo trenutke.

Na fotografiji ne vidimo prepira pred odhodom od doma, umazane kuhinje zunaj kadra ali otroka, ki je pet minut po nastanku popolne fotografije sporočil, da želi takoj domov.

Če svojo vsakdanjo resničnost primerjamo z najboljšimi trenutki drugih družin, bomo skoraj vedno izgubili.

Kaj če bi otroka primerjali – z njim samim?

Primerjanje samo po sebi ni vedno slabo. Pomembno je predvsem, s kom primerjamo.

Namesto vprašanja: »Zakaj še ne bere tako dobro kot sošolka?« lahko pogledamo, koliko je otrok napredoval od začetka šolskega leta.

Namesto: »Njegov prijatelj že vozi kolo, naš pa še ne,« lahko opazimo, da je naš otrok danes prvič sam držal ravnotežje nekaj metrov.

Takšno primerjanje pokaže napredek.

Otrok ne tekmuje z nekom, ki ima drugačne sposobnosti, temperament, izkušnje in okolje. Opazuje svojo lastno pot.

In to velja tudi za starše.

Morda danes nismo takšni starši, kakršni smo si predstavljali, da bomo, preden smo dobili otroke. Lahko pa pogledamo, kaj danes razumemo bolje kot pred enim letom.

Tudi »popolni starši« imajo težke dneve

Primerjanje pogosto temelji na napačni predpostavki, da imajo drugi stvari pod nadzorom.

Nekateri starši so bolj mirni. Drugi bolj organizirani. Nekateri radi ustvarjajo z otroki, drugi jih raje peljejo v gozd. Družine so različne, ker so različni tudi ljudje v njih.

Otroci ne potrebujejo popolnoma enakih staršev. In staršem ni treba zmagati na tekmovanju, ki pravzaprav ne obstaja. Vsak dela najboljše kot zmore v tistem trenutku in to je popolnoma dovolj.

Ko nas naslednjič zamika primerjava …

Primerjanje verjetno nikoli povsem ne izgine. Ljudje se z drugimi primerjamo zato, da lažje razumemo, kje smo, in starševstvo ni izjema. Lahko pa se naučimo opaziti trenutek, ko primerjava iz informacije postane pritisk.

Ko naslednjič slišimo, kaj vse že zna drug otrok, se lahko vprašamo:

Ali mi ta primerjava pomaga razumeti mojega otroka – ali me samo spravlja v dvom?

Če nas glede otrokovega razvoja, vedenja ali počutja resnično skrbi, je primerjava z otrokom prijateljev slabo diagnostično orodje. Veliko boljši naslov je strokovnjak, ki zna otrokovo situacijo oceniti v širšem kontekstu.

Za vse drugo pa morda pomaga preprosta misel:

Otroci ne odraščajo po istem urniku. In tudi starši ne.

Na koncu si bodo naši otroci verjetno veliko manj zapomnili, ali so prvi shodili, prvi brali ali imeli najbolj popolno rojstnodnevno zabavo.

Veliko bolj si bodo zapomnili, kako so se ob nas počutili.

Avtor: Ana Lap; Foto: canva.com

Vsebine nastajajo v sodelovanju z Družinskim centrom Naš svet

The post Zakaj se starši tako pogosto primerjamo med seboj? appeared first on domžalec.si.