Zakaj nekateri ostanejo mirni tudi, ko gre vse prehitro?

Ravnovesje v hitrem svetu navadno ne pomeni, da bomo imeli vse usklajeno in mirno, ampak da tempo ne začne dolgoročno razjedati spanja, zbranosti, odnosov in zdravja. V praksi ga ljudje najpogosteje ohranjajo z nekaj osnovnimi oporami: dovolj rednim ritmom, jasnejšimi mejami med delom in prostim časom, manj stalnega preklapljanja ter pravočasnim počitkom. Ko teh opor ni, se občutek “da še nekako gre” hitro spremeni v kronično izčrpanost.

Zakaj ravnovesje danes tako hitro izgubimo?

Zato ker človek težko dobro deluje v ritmu, kjer je veliko zahtev, malo tišine in skoraj nič resničnega odmora. WHO opozarja, da duševnemu zdravju pri delu škodujejo dejavniki, kot so pretirane obremenitve, dolgi delovni časi, nizek nadzor nad delom, negotovost zaposlitve in slabo organizirano delovno okolje. Psihosocialna tveganja izvirajo prav iz slabega načrtovanja, organizacije in vodenja dela ter iz neustreznega socialnega okolja pri delu.

Foto: Dolgi delovni časi

Pomembno je tudi, da težave ne razumemo preozko. Občutek, da smo “mi problem”, je pogosto zgrešen. Eurofound v zadnjih ugotovitvah za Evropo ne opisuje le osebne stiske posameznika, temveč širšo sliko: gospodarski pritisk, krhko odpornost, nizko duševno blagostanje in vztrajne težave pri usklajevanju dela in zasebnega življenja. To pomeni, da ravnovesje ni le osebna veščina, ampak tudi rezultat razmer, v katerih živimo.

Kdaj hitrost postane dejanski problem?

Ne takrat, ko imamo en naporen dan ali en zahteven teden. Problem nastane, ko telo in glava nimata več priložnosti, da bi se vrnila v normalno stanje. Znak niso le utrujenost, ampak tudi razdražljivost, slabša koncentracija, občutek praznine, neredni obroki, slabši spanec, izguba interesa za stvari, ki so nam prej koristile, in občutek, da prosti čas služi samo še “lovljenju zaostankov”. WHO duševno zdravje opredeljuje kot stanje, v katerem človek zmore obvladovati običajne življenjske strese, delovati produktivno in prispevati skupnosti; ko tega vse težje zmore, je smiselno tempo vzeti resno.

Pri tem je spanec zelo dober pokazatelj, ni razkošje, ampak osnovna biološka potreba, ki pomembno vpliva na zdravje, razpoloženje in sposobnost obvladovanja stresa. Kadar človek dolgo živi v prehitrem ritmu, je pogosto prav spanec med prvimi stvarmi, ki se poruši: zvečer se težko odklopi, zjutraj pa ni zares spočit. To ni majhna nevšečnost, ampak opozorilni znak, da sistem ne deluje več dobro.

Kako si ravnovesje dejansko gradimo?

Najpogosteje ne z velikimi življenjskimi obrati, ampak z nekaj ponovljivimi popravki. Prvi je ritem. Če sta vstajanje, spanje, obroki in delovni blok vsak dan povsem razmetani, se občutek notranje stabilnosti težje vzpostavi. Drugi je meja. To je lahko ura, po kateri ne odgovarjamo več na službena sporočila, ali pa pravilo, da med dvema nalogama vsaj nekaj minut ne gledamo v zaslon. Tretji je obnova: dejavnost, po kateri se počutimo bolj zbrano in bolj pri sebi, ne pa bolj omamljeno ali še bolj razpršeno. NIJZ pri spanju in krepitvi zdravja izpostavlja prav pomen rednega ritma in osnovnih navad, ki podpirajo dobro počutje.

V praksi to pomeni precej nezveneče, a učinkovite stvari. Na primer: da človek ne rešuje vsega sproti, ampak si določi tri res pomembne naloge na dan; da si ne polni vsake luknje z zaslonom; da se zavestno odloči, katere zahteve bo sprejel in katerih ne; da pusti nekaj praznega prostora v dnevu. Ravnovesja skoraj nikoli ne poruši ena sama velika stvar. Pogosteje ga poruši sto majhnih navad, ki vsak dan jemljejo nekaj miru, pozornosti in časa za obnovo. To je tudi razlog, da ga običajno ne popravimo z eno “idealno” odločitvijo, temveč s serijo majhnih, a doslednih sprememb. To izhaja tudi iz tega, kako WHO in EU-OSHA opisujeta preprečevanje psihosocialnih tveganj: največ štejejo delovni pogoji, organizacija in vsakdanja praksa, ne le dobra volja.

Foto: Ravnovesje med življenjem in službo

Ali drži, da je ravnovesje predvsem stvar discipline?

Samo delno. Disciplina pomaga, ne reši pa vsega. Če ima človek nerealne roke, stalen pritisk, nejasna pričakovanja in občutek, da mora biti vedno dosegljiv, problem ni le v tem, da “slabo upravlja čas”. WHO izrecno navaja, da je treba duševno zdravje pri delu varovati tudi z ukrepi na ravni organizacije. EU-OSHA govori podobno: psihosocialna tveganja niso zasebna slabost delavca, ampak pogosto posledica tega, kako je delo zasnovano.

To je pomembno tudi v slovenskem okolju. Kadar govorimo o ravnovesju, prehitro zdrsnemo v moraliziranje: manj telefona, več reda, več discipline. Nekaj od tega je res koristno, a ni dovolj. Če delovno okolje sistematično posega v zasebni čas, če so kadrovske obremenitve previsoke ali če je stalna dosegljivost postala nepisano pravilo, posameznik težko dolgoročno ostane v ravnotežju. Zato je pošteno reči: del odgovornosti je oseben, del pa organizacijski.

Kaj če človek sam ne zmore več ujeti ravnotežja?

Potem je smiseln naslednji korak pomoč, ne dodatno stiskanje samega sebe. NIJZ poudarja zgodnje prepoznavanje duševnih težav in pomen dostopne obravnave, Ministrstvo za zdravje pa v okviru programa MIRA in novejšega akcijskega načrta izpostavlja mrežo centrov za duševno zdravje ter krepitev skupnostne podpore. V Sloveniji so centri za duševno zdravje odraslih že vzpostavljeni po regijah, njihov namen pa je prav to, da pomoč ni nekaj oddaljenega in skrajnega, ampak dosegljiva podpora čim bliže domačemu okolju.

To je pomembno zato, ker ljudje pogosto predolgo čakajo. Ravnovesje se ne izgubi šele takrat, ko človek “pregori”. Velikokrat se izgublja že prej: ko ni več pravega počitka, ko postanejo odnosi breme, ko tudi prosti dan ne prinese olajšanja. Takrat ni pretirano, če se človek pogovori z osebnim zdravnikom, psihologom ali centrom za duševno zdravje. To je razumen odziv na stanje, ki se očitno ne ureja samo.

Foto: Iskanje ravnovesja

Ali je torej ravnovesje sploh realen cilj?

Je, če ga razumemo manj idealistično. Ravnovesje ni stanje, v katerem je vse urejeno, ampak stanje, v katerem tempo ni trajno večji od naših zmožnosti za obnovo. Včasih to pomeni več reda, drugič manj obveznosti, tretjič pa predvsem to, da nehamo ignorirati jasne znake preobremenjenosti. Dober cilj ni popolno življenje, ampak dovolj dober ritem, ki ga je mogoče zares živeti.

Ko človek to sprejme, postane iskanje ravnovesja manj dramatično in bolj uporabno. Ne gre za to, da bi morali živeti počasno ali idealno, ampak da znamo pravočasno opaziti, kaj nas dolgoročno drži pokonci in kaj nas postopno prazni. Ravno ta razlika je v hitrem svetu pogosto najpomembnejša.

Pripravil: J.P.

Vir: NIJZ, WHO, Eurofound, EU-OSHA, MZ RS, GOV.SI

The post Zakaj nekateri ostanejo mirni tudi, ko gre vse prehitro? first appeared on NaDlani.si.