Zakaj je kobacanje tako pomembno? Veliko več kot le način, kako dojenček pride do igrače

1 hour ago 19

Dojenček se postavi na dlani in kolena. Nekaj časa se ziba naprej in nazaj, nato premakne eno roko, nasprotno koleno – in nenadoma se pred njim odpre popolnoma nov svet.

Kobacanje je na prvi pogled samo eden od načinov, kako se otrok premakne, toda za majhno telo je gibanje po vseh štirih precej zahtevna naloga. Otrok mora stabilizirati trup, prenašati težo z ene strani na drugo, uporabljati roke in noge, usklajevati levo in desno stran telesa ter se hkrati orientirati v prostoru.

Zato kobacanja ne gre razumeti samo kot postaje pred hojo. Gre za bogato gibalno izkušnjo v obdobju, ko otrok intenzivno spoznava svoje telo in okolico.

Ob tem pa je pomembna razlika: kobacanje ni plazenje ali ritkanje. Nekateri zdravi otroci to fazo preskočijo ali razvijejo drugačen način premikanja. Zakaj torej strokovnjaki gibanju po vseh štirih namenjajo toliko pozornosti?

Leva roka, desna noga – in nato obratno

Pri značilnem kobacanju otrok uporablja tako imenovani recipročni oziroma izmenični vzorec gibanja. Naprej se pomikata nasprotna roka in noga, nato druga kombinacija.

Za tako na videz preprosto premikanje mora živčni sistem usklajevati številne mišice in gibe.

Otrok se uči koordinirati levo in desno stran telesa, medtem ko mora njegov trup ostajati dovolj stabilen, da se lahko roke in noge učinkovito premikajo.

To je pomembna gibalna izkušnja, saj človek podoben princip izmeničnega gibanja uporablja tudi pozneje pri hoji, teku in številnih drugih dejavnostih.

Kobacanje zahteva stabilen trup

Poskusimo se sami postaviti na vse štiri in počasi dvigniti eno roko ter nasprotno nogo. Hitro bomo začutili, koliko dela opravlja sredina telesa.

Pri dojenčku se dogaja nekaj podobnega. Med kobacanjem mora telo ob vsakem premiku okončine nadzorovati položaj trupa. Teža se nenehno prenaša z ene strani na drugo, otrok pa mora ohranjati ravnotežje in se hkrati premikati naprej.

S tem dobiva pomembne izkušnje pri nadzoru trupa, medenice in ramenskega obroča.

Kakovost gibanja je zato pomembnejša od tega, kako hitro otrok kobaca ali koliko metrov prepotuje. S kobacanjem gradi kvalitetno osnovo, da bo nato stabilno hodil, ko bo pripravljen in gradi simetrijo svojega telesa.

Kaj pa simetrija telesa?

Pri razvoju gibanja ni pomembno samo, kaj otrok zmore, ampak tudi kako to naredi.

Kobacanje staršem omogoča zelo lep pogled na sodelovanje obeh strani telesa. Pri urejenem izmeničnem vzorcu otrok uporablja obe roki in obe nogi ter težo prenaša z ene strani na drugo.

To pa ne pomeni, da mora biti vsak otrokov gib popolnoma simetričen. Bolj pozorni postanemo pri izrazitih in vztrajnih razlikah. Če otrok eno stran telesa uporablja bistveno manj, eno nogo stalno vleče za seboj, se vedno odriva na enak način ali je njegovo gibanje izrazito enostransko, je smiselno opažanje omeniti pediatru oziroma ustreznemu strokovnjaku za otrokov gibalni razvoj.

Kaj se med kobacanjem dogaja v možganih?

Otrok pri kobacanju uporablja nasprotno roko in nogo in s tem se intenzivno razvijajo njegovi možgani, povezujeta se leva in desna hemisfera, gradijo se bogate izkušnje občutka globine, prestreznosti, koordinacije roka oko in vse to gradi temelj za nadaljnji razvoj in temelj za branje, pisanje, učenje ter zavedanje svojega telesa.

Možgani pa se v prvih letih življenja seveda intenzivno razvijajo ob številnih gibalnih, čutnih in socialnih izkušnjah. Kobacanje je ena izmed njih. Zahteva koordinacijo gibanja, obdelavo čutnih informacij, ravnotežje, načrtovanje premika in orientacijo v prostoru.

Ko se spremeni tudi pogled na svet

Pred samostojnim premikanjem otrok svet večinoma raziskuje tam, kamor ga položimo ali odnesemo odrasli. Ko začne kobacati, se to korenito spremeni. Sam se mora odločiti, kam želi priti. Opazi igračo, oceni razdaljo, začne gibanje, se izogne oviri, spremeni smer in preveri, kaj se skriva za vogalom.

Gibanje tako ni samo mišična dejavnost. Otrok med raziskovanjem prostora povezuje vidne informacije z lastnim gibanjem in pridobiva izkušnje o razdaljah, površinah, ovirah ter položaju svojega telesa v prostoru.

Kobacanje je zato hkrati gibalna, čutna in raziskovalna izkušnja.

Otroka ni treba »naučiti« kobacati

Če je kobacanje koristno, se hitro pojavi vprašanje: kako ga otroka naučiti?

Praviloma ga ni treba. Veliko pomembneje je, da ima otrok dovolj možnosti za spontano gibanje na varni in dovolj čvrsti nedrseči podlagi. Na tleh lahko poskuša obračati telo, segati po predmetih, prenašati težo, se odrivati, prehajati med položaji in postopoma iskati svoj način premikanja.

Ni cilj, da odrasli otrokove roke in noge premikamo namesto njega ali ga na silo postavljamo v položaj za kobacanje. Mi pripravimo okolje, otrok pa opravi razvojno delo.

Ob kvalitetnem gibalnem razvoju do kobacanja pride spontano, otroku pa ponudimo prostor in čas, da usvoji vse mejnike do kobacanja. V prvem letu življenja mu lahko ponudimo preko igre in aktivnosti kopico dragocenih gibalnih izkušenj in tudi sami z njim medtem preživimo kvaliteten čas poln smeha.

Kaj če otrok kobacanje preskoči?

In tu pridemo do vprašanja, ki lahko starše hitro prestraši. Otrok se že postavlja na noge, klasično pa nikoli ni kobacal. Smo kaj zamudili?

Kobacanje po vseh štirih je razvojni mejnik, ki ga zmore doseči prav vsak zdrav dojenček. Plazenje, ki je simetrično, je lahko krasna gibalna izkušnja in predhodnik kobacanja. Vendar pa si želimo, da vsak dojenček usvoji kobacanje pred postavljanjem na nogice in kobaca okvirno tri do pet mesecev pred samostojno hojo.

Pri kobacanju se namreč kot omenjeno gradi stabilen trup, ki je osnova za prve korake. Dojenček brez razvojnih izzivov zato ta korak doseže brez večjih težav tekom pridobivanja gibalnih izkušenj.

V kolikor pa dojenček ne skobaca, asimetrično plazi, se brez kobacanja postavlja na nogice, je smiselno omeniti pediatru oziroma ustreznemu strokovnjaku za otrokov gibalni razvoj.

Ne lovimo mejnika – omogočimo gibanje

Morda je najpomembnejše sporočilo za starše prav to.

Namesto vprašanja »Ali moj otrok že kobaca?« je pogosto koristneje vprašati:

»Ali ima moj otrok vsak dan dovolj možnosti, da se svobodno giblje in sam raziskuje, kaj njegovo telo zmore?«

Zato otroku ponudimo tisto, kar potrebuje najbolj: varen prostor, veliko priložnosti za spontano gibanje in čas, da svoje telo odkriva v lastnem tempu.

Če pa opazimo izrazito asimetrijo, nenavadne vzorce gibanja, izgubo že pridobljenih sposobnosti ali nas otrokov gibalni razvoj preprosto skrbi, se je najbolje posvetovati s pediatrom oziroma ustreznim strokovnjakom za zgodnji gibalni razvoj.

Domžalski dojenčki kobacajo!

V Domžalah dojenčki že devet let dragocene gibalne izkušnje nabirajo na gibalnih uricah Pedovita v centru Mini Svet. Zelo ponosno lahko rečemo, da vsi dojenčki v Domžalah, ki obiskujejo gibalne urice Pedovita kobacajo! S tem gradimo temelj gibalne zasnove za celotno življenje. In obenem mamice z njimi preživljajo kvaliteten čas, poln podpore, novih prijateljstev, predavanj in dejavnosti za mamice na porodniškem dopustu.

V Domžalah pa se lahko pohvalimo tudi z eno najboljših Razvojnih ambulant v Sloveniji. Strokovnjaki in razvojni fizioterapevti ter pediatri imajo kopico znanja in so zelo ozaveščeni o pomenu gibalnega razvoja, zato brez skrbi. Če opazite odstopanja v gibalnem razvoju, se lahko vedno posvetujete s svojim pediatrom.