Zadnjo edicijo Pandemoniuma blagoslovil dež

Če bi morali Pandemonium opisati z eno besedo, bi bila to verjetno svoboda. Festival, ki je letos na Zlatorogu pri Umagu potekal že sedmič in se je obenem poslovil od obiskovalcev, je od klasičnih poletnih festivalov precej oddaljen. Ne stavi na velike odre, zveneča imena in bleščečo produkcijo, temveč na neodvisno glasbo, umetnost, spontanost in predvsem občutek, da se lahko na nekaj kvadratnih metrih ob morju zgodi praktično karkoli. Letošnja, zadnja izvedba je 28. in 29. avgusta ponudila okoli 30 izvajalcev na dveh odrih, ob glasbi pa še buvljak, festivalsko tržnico, umetniške vsebine, delavnice ter hrano in pijačo.

V petek je vreme pokazalo nekoliko manj festivalskega navdušenja. Dež je občasno pregnal obiskovalce z odprtega prostora, zato so se ti zatekali pod šotore ob odrih, nekateri pa so zavetje poiskali kar pod gasilskimi mizami. A prav v takšnih trenutkih se je pokazala ena od boljših lastnosti Pandemoniuma, in sicer to, da vzdušje ni izginilo skupaj s soncem.

Glasbeni program je bil razdeljen med dva odra, na katerih so se izmenjevali različni izvajalci in žanri. Letošnji line-up je segal od elektro-punka in indie izrazov do elektronske glasbe, DJ-setov in bolj eksperimentalnih nastopov. Med izvajalci so bili tudi takšni, ki so na oder stopili prvič, vendar jim tega ni bilo mogoče očitati. Tudi manj izkušeni nastopajoči so znali stopiti pred publiko, odigrati svoje in predvsem ustvariti energijo, ki jo je festival potreboval. Pri Pandemoniumu je bilo mogoče hitro pozabiti na razliko med »velikim imenom« in nekom, ki šele začenja. Če je izvajalec znal povezati oder in občinstvo, je bilo to dovolj.

Med koncerti se je bilo mogoče sprehoditi tudi po festivalski tržnici oziroma buvljaku, kjer so obiskovalci lahko pobrskali med rabljenimi oblačili. Tudi to je dobro dopolnjevalo značaj festivala: Pandemonium ni deloval kot prostor, kamor prideš zgolj poslušat glasbo, ampak kot začasen mali svet, v katerem se lahko ustaviš, nekaj poješ, spiješ pijačo, pobrskaš po stojnicah ali pa samo sediš in opazuješ dogajanje.

Za slednje je bilo poskrbljeno tudi gastronomsko. Ponudba je bila precej klasična festivalska – čevapi, burgerji in pomfri –, na voljo pa je bilo tudi dovolj pijače, od piva do koktajlov. Nič pretirano sofisticiranega, vendar je ponudba ustrezala temu, kar je Pandemonium pravzaprav bil: sproščen, nekoliko neurejen in predvsem nepretenciozen festival, kjer nihče ni prišel zaradi finega obedovanja.

Poseben del izkušnje je bila tudi sama lokacija. Zlatorog je od Umaga oddaljen približno dva kilometra in združuje gozd, zelenico ter obalo, zaradi česar festival dobi povsem drugačen občutek kot dogodki, postavljeni na asfalt ali v mestno središče. Organizatorji ga opisujejo kot prostor, kjer se stikajo narava, glasba in alternativna kultura. Ko se zvečer med drevesi prižgejo luči, iz različnih smeri prihaja glasba, med obiskovalci pa se mešajo glasbeniki, umetniki, kampisti in radovedneži, je jasno, zakaj je Zlatorog postal tako pomemben del identitete festivala.

Tisti, ki jim en večer ni bil dovolj, so lahko na lokaciji tudi prenočili. Kampiranje je bilo urejeno v bližnjem prostoru kampa.

Pandemonium je tako tudi v svoji zadnji izvedbi ostal zvest samemu sebi. Ni bil popoln in ravno zato je bil zanimiv. Malo dežja, malo blata, improvizirano skrivanje pod mizami, glasba iz dveh različnih smeri, rabljena oblačila na stojnicah, pivo v roki in oder, na katerem se lahko prvič pojavi nekdo, ki ga večina obiskovalcev še nikoli ni slišala.

In morda je prav zato škoda, da je bila letošnja »Najgora spika ikad« res zadnja. Organizatorji so namreč napovedali, da po sedmem izdanju festivala ne bo naslednjega. Pandemonium se tako ni poslovil z velikim spektaklom, ampak precej bolj v svojem slogu – z glasbo, ljudmi, dežjem in občutkom, da se je na Zlatorogu za nekaj dni ustvaril svet, ki ga bo težko ponoviti.

Ana Zupan