Z motorjem na konec sveta – 6

2 hours ago 17

Po Ruti 40 proti severu Argentine

V prvem delu potopisa Z motorjem na konec sveta je Ludvik pevec opisal priprave na avanturo petih motoristov v Južni Ameriki, v drugem nadaljevanju pa odhod iz Slovenije in prihod v Čile. V tretjem delu nadaljuje potopis z opisom dela poti proti jugu Čila. V četrtem so motoristi prevozili so 73 prekletih kilometrov, v petem potovali po divji Patagoniji, v današnjem nadaljevanju pa so se odpravili po Ruti 40 proti severu Argentine.

Po ruti 40 in udarnih jamah

Iz obmorskega mesta Puerta San Juan smo zavili v notranjost proti Sarmientu in naprej po Ruti 40 proti mestecu Esquel. Med vožnjo sem ob pogledu na cesto pomislil, da pelje v neskončnost, bili so odseki, ki so bili v zelo slabem stanju, udarne jame ena ob drugi.Težko se je bilo izogniti vsem, slej ko prej smo konkretno padali v eno od lukenj. Zato so vozniki avtov vozili kar vzporedno s cesto po peščeni stepi, ker je bila tam vožnja hitrejša in bolj varna, kot po asfaltu, polnem udarnih jam, kjer ob malenkostni nepazljivosti poškoduješ pnevmatiko ali platišče.

Esquel

Vožnja v notranjost proti Andom je bila večinoma tranzit z ravno črto ceste pred nami, z občasnimi vložki vijuganja med luknjami. Vreme zelo spreminjajoče, sonce, dež, zaradi vetra mrzlo, kljub temperaturam temperature od 10-20 stopinj, zato smo vozili kar v dežnih kombinezonih. Našli smo nastanitev povsem v centru mesta Esquel, motorje zaklenili na ulici pred stavbo in pojedli večerjo v retro lokalu na drugi strani ulice, kjer so se vrteli tudi retro hiti. Zajtrk pa smo, za spremembo, nakupovali v samopostrežni trgovini.

Turistično središče San Carlos de Bariloche

Naslednji cilj je bilo mesto San Carlos de Bariloche, ki leži ob vznožju Andov v provinci Rio Negro, s približno 120.000 prebivalci. Je eno pomembnih zimskih turističnih središč Argentine, s smučišči in pohodniškimi potmi, ter jezerom Nahuel Huapi. Kraj je prijeten za aktivno poletno dopustovanje. Kopanje v tem svežem jezeru je le za najpogumnejše. Arhitekturno je urejeno v nam poznanem alpsko-germanskem stilu.

Če človek ne bi vedel, kje je, bi si mislil, da je prišel v neko nemško smučarsko središče. Kar niti ni slučajno, saj je bil Bariloche po II. svetovni vojni zatočišče številnim nacističnim vojnim zločincem in SS častnikom. Veliko se je pisalo, da sta nedaleč od mesta na haciendi po vojni živela Adolf Hitler in Eva Braun. Mesto je poznano tudi po čokoladnicah. Kot sladkosned sem z užitkom okusil vse, kar je lahko konzumiral moj lačen želodec. Namreč, s prebavo sem ime kar nekaj težav. V mestu je slišati veliko nemške govorice in samo mesto je čisto, turistično in germansko organizirano. Lepo videti v primerjavi z nekaterimi drugimi bolj latinskimi mesti, skozi katere smo peljali.

Motorji v igralnici za biljard

Rezervirali smo hotel v centru mesta za dve nočitvi in motorje varno parkirali kar v igralnici za biljard, na varno. V mestu deluje tudi slovenska izseljenska skupnost. S pomočjo motorističnega prijatelja Bogdana z Jesenic smo kontaktirali njegovo sestrično, ki je kolegu pomagala pri zdravstvenih težavah. Kolegi so z motorji naredili krog okrog jezera, sem sem si pa ogledal muzej ter center mesta, da sem začutil njegov utrip. Po lokalih in ulici se veliko govori nemško, kar glede na zgodovino mesta ni presenetljivo.

Prvi defekti, ceste po strugi rek

Naslednje dni nas je pot vodila po lepi pokrajini okrog jezera, nato pa se je, proti zahodu, okolje pričelo spreminjati v suho pampo, z za vožnjo zahtevnimi makadamskimi cestami, katerih kamenje se je lomilo in zasekalo v gume. Tako so prišli tudi prvi gumi defekti, ki smo jih kot izkušeni motoristi uspešno reševali.

Vreme je bil zelo spremenljivo, imeli smo srečo, da smo nekako vijugali med deževnimi frontami, ki so v tistih koncih praviloma hudi nalivi, ki ustvarijo hudourniške reke in sprožajo plazove po cestah, ter tako zaustavljajo promet. Namreč, ceste nimajo mostov preko večinoma suhih strug, ker bi le te močni trenutni vodni hudourniki odnesli. Posledično so tudi asfaltirane ceste speljane kar po suhih strugah, ko pa pride deževje in kratkotrajne hudourniške reke, se promet ustavi, odvisno seveda od vozila.

Tudi mi smo naleteli na hudourniško reko po deževju, ki smo jo po nekaj čakanja in opazovanja prečkali, ko je gladina nekoliko upadla. Za prvič je bilo stresno, v nadaljevanju potovanja pa smo pogosto prečkali podobne hudourniške vodotoke, tudi po makadamu in nam je to postala rutina.

Proti Andom

Cesta se je proti Andom skoraj nezaznavno dvigovala in po aprilskem vremenu smo se pripeljali na višino 2 km v mesto Purmamaranca, ki leži na severu Argentine, 200 km od bolivijske meje na severu. Spotoma pa smo se ustavili ob obeležju, ki označuje 4000 kilometer legendarne cesta Rute nacional 40, ki pelje od severa proti jugu Argentine. Prevozili smo že skoraj 10 tisoč kilometrov in gume so pričele kazati vidne znake iztrošenosti in poškodbe kamnitih cest so bile vzrok, da je bilo potrebno zamenjali gume na katerem od motorjev. V mestu smo na cestah videli tudi muzejske primerke vozil.

Na 4000 nmv visokih prelazih

Potem, ko smo zavili v gorovje Andov, so nas ovinkaste ceste pripeljale na prelaze višine preko 4.100 nmv. Na naši poti smo se prvič pripeljali na tako višino. Ker je bil to le začetek voženj po visokih nadmorskih višinah, sem že preventivno pričel s pilulami za redčenje krvi, saj sem imel v Aziji na takih višinah kar resne zdravstvene težave. Med vožnjo ni bilo občutiti pomanjkanja kisika in oteženega dihanja, med hojo pa se je to občutilo, vsak gib je bil težji in počasnejši. Pred nami pa je bil v načrtu vzpon in ogled marmornih gor na Mirador Serranias del Hornocal (4340 nmv).