Z motorjem na konec sveta – 5

2 hours ago 14

Divja Patagonija

V prvem delu potopisa Z motorjem na konec sveta je Ludvik pevec opisal priprave na avanturo petih motoristov v Južni Ameriki, v drugem nadaljevanju pa odhod iz Slovenije in prihod v Čile. V tretjem delu nadaljuje potopis z opisom dela poti proti jugu Čila. V četrtem so motoristi prevozili so 73 prekletih kilometrov, v petem delu pa potovali po divji Patagoniji.

Na koncu sveta in naprej

V večini makadamske ceste so nas peljale po divjini Patagonije, večkrat preko državnih meja med Čilom in Argentino, iz cestne Rute 40 na Ruto 9 do mesteca Puerto Natales v čilskem delu Patagonije. Leži ob morski ožini in je kot pristanišče glavna tranzitna točka potnikov za ta del Patagonije, ki omogoča turizem v naravnih parkih.

Parque Nacional Torres

Prevozili smo del svetovno znanega naravnega parka Parque Nacional Torres del Paine, ki je eden od več zavarovanih območij regije Magallanes in čilske Antarktike. Obsega območja, kjer živijo le določene živalske vrste, lažje in težje dostopne gore, ledenike, jezera in reke, pravi raj za pohodnike, gornike in alpiniste.

Njegova glavna značilnost so gore v obliki ‘stolpov’ (torres), na pogled res impresivni in v svetu edinstveno skalno gorovje, znano kot Torres del Paine. Obsegajo tri gorske ˇstolpeˇ (osrednji, južni in severni stolp), ki so vsi visoki preko 2 km. Po parku so speljane pohodniških poti in razgledna makadamska cesta. Nam je lepe poglede na te kamnite stolpne gore nekoliko kvarilo hitro spremenljivo vreme. Vseskozi smo bili pri svežih temperaturah med soncem in dežjem, ni nas pa pralo.

Turistična destinacija

Turistov je bilo na razglednih točkah veliko, v večini so se pripeljali organizirano s posebnimi busi in vodičem, ali terenskimi vozili, nekaj pa tudi s svojimi avti, kolesi ali peš. V parku je dovoljeno tudi kampiranje, ob pohodniških poteh so koče, v katerih lahko prenočijo pohodniki, vstop v park pa je plačljiv, kot je to praviloma v Čilu. Vožnja po parku je bila posebno doživetje, po relativno dobri in ozki makadamski cesti, so se odpirali lepi pogledi na neokrnjeno naravo, daleč od ponorelega sveta.

Hrana je bila v tistih koncih odlična, v večini mehko sočno telečje meso in nešteto vrst krompirja, pripravljenega na prav toliko načinov, celo naš ˇrestan krompirˇ je bil na voljo.

Čez Magelanov preliv

Smer ceste do konca sveta Ruta del Fine del Mundo nas je pripeljala do mesta Punta Arenas, kjer smo se vkrcali na trajekt preko Magellnovega preliva za skrajni južni del celine na Ognjeno zemljo. Tvori ga otočje z največjim otokom, ki se imenuje Grande Terra del Fuego. Tam je povprečna letna temperatura le nekaj nad +5 °C. Po eni od teorij naj bi jo tako poimenoval Fernando Magellan, ki je odkril preliv med oceanoma, ker je ponoči opazil številne ognje, ki so jih zanetile strele, ali pa so jih prižgali staroselci.

Karte za trajekt smo dobili brez težav, vožnja je trajala dve uri. Na trajektu sem srečal dva Brazilca z enakim motorjem kot je moj, izmenjali smo si nekaj informacij in si zaželeli srečno pot. Pristanek v luki mesteca Porvenir je bil zanimiv. Ne samo zato, ker je zaliv pristanka peščen z nizko višino morja, temveč tudi zato, ker trajekt pristaja nekoliko ˇokrog ostrega ovinkaˇ peščenega rta in so za uspešen pristanek potrebni vsi naravni pogoji, pa tudi dobro manevriranje posadke. Pristanek in izkrcanje se je srečno izšlo.

Konec sveta

Nadaljevali smo vožnjo po Ognjeni zemlji proti jugu, zopet preko meje iz Čila v Argentino in nato preko prelaza Passo Gariballdi, na nekoliko ˇsmešniˇ nadmorski višini le 450 metrov. Naprej povsem na jug, do konca državne ceste Ruta 3, v mesto Ushuaia, kar v jeziku staroselcev pomeni globok zaliv. Kot najjužnejše ležeče mesto s približno 60.000 prebivalci leži na tako imenovanem koncu sveta – Fine del Mundo. Mesto je upravno središče province Ognjena zemlja in otokov Antarktike.

V bližini je več ledenikov in smučišč, med njimi tudi najjužnejše smučišče na svetu Cerro Castor, kjer se smuča le na 200 metrov nadmorske višine, podnebje pa omogoča najdaljšo smučarsko sezono v Južni Ameriki. Turizem je razvit tudi s pohodništvom in potniki, ki se pripeljejo z večjimi kruzerji na ogled naravnih znamenitosti. To območje in mesto si je konec

19. stoletja prisvojila Argentina, tam postavila kazensko kolonijo in kasneje zapor, ki je bil namenjen storilcem hudih kaznivih dejanj, danes pa je tam muzej.

Zame je bila zanimiva tudi še delujoče muzejska ozkotirna železnica z lepo obnovljeno postajo na ˇkoncu svetaˇ. Turistični muzejski vlak, ki vozi le ob določenih urah, sem ta dan zamudil, na žalost verjetno za vedno.

Obrnili smo proti severu

Po dnevu dinamičnega počitka, predvsem ogledov mesta z okolico na koncu sveta, smo zopet zajahali jeklene konjiče in obrnili proti severu ob vzhodni obali do Magellanovega preliva, ki dolg 560 km in nekje širok le 2 km. Magellan ga je poimenoval ˇCanal de Todos los Santosˇ ali ˇOžina vseh svetihˇ, ker ga je preplul ravno na ta krščanski praznik, torej 1. novembra. Prečkali smo ga s trajektom, ki vozi le parkrat na dan. Vreme nam je dobro služilo, bilo je brez padavin z blagimi sončnimi žarki, temperature pa krajem primerno med 0 in 15 stopinjami.

Ladja Victoria F. Magellana

Ob vzhodni obali smo odvozili tranzit proti severu, vseskozi z neugodnim bočnim vetrom s strani Atlantika, do obmorskega mesteca Puerto San Julian. Tam smo si ogledali repliko ladje F. Magellana Victoria, ki je s svojim ladjevjem prezimil v tem zaprtem zalivu. Replika ladje je zelo dobro narejena, tudi z vso posadko in kapitanom, ter zelo dobro prikazuje življenje na njej. Še sedaj mi ni povsem jasno, kako so lahko na taki mali leseni lupinici prepluli ocean. No, od petih ladij odprave sta se nazaj v Španijo vrnili le dve.

Po Ruti 40

Po nekaj dneh obmorske vožnje smo zavili proti zahodu v celinsko Argentino do mesta Sarmienta in naprej zopet po Ruti 40 do mesteca Esquel. Ceste po od vetra izsušena pokrajini so bile neskončno dolge in ravne. Vmes so nas presenetili odseki povsem sesutega asfalta z nevarnimi udarnimi jamami, v katerih se lahko ob malenkostni nepazljivosti preseka pnevmatika in poškoduje platišče, na kar so nas opozorili domačini. Maksimalna koncentracija pri vožnji je bila nujna, kar pri celodnevni vožnji ni bilo lahko. Po tranzitnih dnevih vožnje smo prispeli v San Carlos de Bariloche, ki leži ob lepih jezerih. Tam smo planirali enodnevni postanek za počitek in oglede mesta ter lepe okoliške narave.