Z motorjem na konec sveta – 10

La Rinconada, mesto na vrhu sveta

V prvem delu potopisa Z motorjem na konec sveta je Ludvik Pevec opisal priprave na avanturo petih motoristov v Južni Ameriki, v drugem nadaljevanju pa odhod iz Slovenije in prihod v Čile. V tretjem delu nadaljuje potopis z opisom dela poti proti jugu Čila. V četrtem so motoristi prevozili 73 prekletih kilometrov, v petem potovali po divji Patagoniji, v šestem so se odpravili po Ruti 40 proti severu Argentine, v sedmem so vozili na marmorno goro, pokopališče lokomotiv in otok zastav, v osmem po Cesti smrti, v devetem so pohajali ob jezeru Titikaka, danes pa je na vrsti La Rinconada, mesto na vrhu sveta.

Najvišje mesto na svetu La Rinconada

Od jezera Titikaka smo zavili nekoliko severovzhodno proti našemu naslednjemu cilju, najvišje ležečemu mestu na našem planetu La Rinconada na nadmorski višini več kot 5100 m (naselje se razteza do 5300 m). To je tudi najvišje ležeči stalno naseljen kraj na svetu, v njem je najvišje ležeči rudnik na svetu, hkrati pa slovi tudi kot najbolj nevarno mesto na svetu, mesto brezvladja in kriminala. Količina kisika v zraku na tej višini je le polovična v primerjavi s kraji ob morju. V njem je obilica hlapov strupenega živega srebra, mraz pa se neusmiljeno zažira v kosti. Torej mesto presežnikov v vseh pogledih. Drugo ime za ta kraj je Ananea Ciudad dorada – Ananea zlato mesto, v neposredni bližini mesta namreč leži rudnik zlata.

Preklet kraj

V te kraje so pred približno 500 leti prišli Inki in iskali zlato v skalovju pod ledenikom Ananea. Skopali so rudnike, vendar so se ti pod težo ledu zrušili zaradi neprimernega načina izkopavanja, ta kraj je za staroselce preklet. Šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se zlatokopi vrnili. Prihajali so le iz enega razloga: upanja, da bodo našli zlato, ki bo za vedno spremenilo njihova življenja. Nekateri so se tu naselili za stalno in naselbina je prerasla v mesto. Točno število prebivalcev ni natančno znano, saj se število neprestano spreminja. Trenutna ocena je pri 30.000, od tega je samo rudarjev okrog 7.000. Se pa število prebivalcev manjša zaradi težkega dela, slabih zaslužkov in težkih življenjskih razmer.

Cacchorreo

Večina prebivalcev La Rinconade dela za rudarsko podjetje Corporación Minera Ananea. Rudarji so v večini plačani po edinstvenem sistemu v svetu, imenovanem ˇcacchorreoˇ ali od sreče, ki jo imajo pri rudarjenju. Po ustnem dogovoru delajo vse dni v mesecu, od tega 25 dni delajo brezplačno za družbo, 3-5 dni pa zase, torej je zaslužek od nakopane rude njihov. To število dni, ko rudarji delajo zase, je stvar dogovora, poimenovanega ˇcacchorreoˇ. Zaslužek na ta način je odvisen tudi od sreče, koliko zlata je v rudi in tudi od prebrisanosti rudarjev. V kolikor dobijo poljub sreče in najdejo žilo, ki vsebuje veliko zlata, lahko dobro zaslužijo ali celo obogatijo.

Solze sonca

Koščke zlata v rudi imenujejo rudarji solze sonca, kar dejansko tudi so, saj so to v prispodobi solze sreče in solze trpljenja. Vendar je takih srečnežev malo. Že, če najdejo in pridelajo iz vedra rude 2-3 grame zlata, je to sreča. Realnost je taka, da prebivalci La Rinconade nimajo veliko sreče v življenju, saj velika večina rudarjev najde in pridela ravno toliko zlata, da preživijo. Povprečen zaslužek je le okrog 100$ na teden, za Peru pa je to razmeroma dobro.

Uveljavlja pa se že tudi plačilo 50:50, torej delitev vrednosti nakopanega zlata na lastnika rova in rudarje v tem razmerju. V večini pa gre težko prigarani denar za drogo, alkohol, karte in prostitutke. Žar upanja po zlatu pa jih žene naprej pri tem ubijalskem delu. Eksplozije, zasuti rovi, strupeni plini in plazovi terjajo svoj krvav davek pri rudarjih. V tem kraju je zlato darilo in hkrati prekletstvo.

Rudo v rovih vozijo s samokolnicami

Rudarji pridobivajo zlato iz skalovja v rudniku tako, da uporabijo strupeno živo srebro brez neke posebne delovne zaščite. Pogosta izpostavljenost zastrupitvam z živim srebrom, ki poškodujejo živčni sistem in slabe življenjske razmere, mesto nima primerne infrastrukture, je brez bolnišnice, ni pitne vode, niti kanalizacije, higiena je slaba, so glavni razlogi za kratko življenje teh ubogih rudarjev, ki v povprečju traja le okrog 50 let. Imajo le elektriko, proizvedeno z generatorji, delo v rovih rudnika pa poteka izključno ročno. Tudi prevoz rude iz manjših rovov do glavnega rova poteka v samokolnicah in potem ročno potiskanje rudniških vagončkov do zunanje deponije. V nekaterih rovih pa se transportira tudi že z delovnimi stroji.

Ženskam ni dovoljen vstop v rudnike, to prepoveduje Madre Lauicha, tako imenujejo mati naravo, ker to prinaša nesrečo. Dovoljeno pa jim je prekopavati jalovino zunaj na odlagališču in iskati delčke zlata, ki so jih rudarji spregledali, ter tako zaslužiti za dnevni obrok hrane, ki pomeni preživetje.

Umori sredi belega dne

Umori na ulicah so stalnica, povprečje zadnjih let je 16 umorov na leto. Umori so neraziskani, ker policija zelo nerada zahaja v to mesto, kjer vladata kriminal in moč orožja. Umori se dogajajo sredi belega dneva na ulici, večinoma pa v rudnikih, ugrabitve mladih deklet za prostitucijo so vsakdanje. V zadnjih dveh mesecih leta 2022 je bilo umorjenih kar 12 ljudi, leta 2024 so našli štiri mrtve rudarje izven mesta, kriminalci so jim ukradli verjetno večjo količino zlata in jih pobili, Morilcev niso nikoli našli, ponoči je smrtno nevarno hoditi naokrog. Nasilje in kriminal sta postala del vsakdanjega življenja, iz leta v leto naraščata. Med staroselskimi prebivalci so se razširile govorice, da je ta kraj že od Inkovskih časov preklet, pravi razlog pa sta seveda dve slabosti človeštva, pohlep in alkohol.

Pred vsakim vhodom v rudnik je barikada z oboroženimi varnostniki in napisom: STOP, prepovedan prehod, streljamo in te napise je potrebno jemati smrtno resno. Policisti vstopajo v mesto le, ko je res nuja, v skupinah in oboroženi, kot za na fronto.

Redek zrak, počasno gibanje

Vozili smo se že nekaj dni po visokih nadmorskih višinah okrog 4 km, vseeno pa smo bili zaskrbljeni, kako bodo naša telesa prenesla še višjo nadmorsko višino z zelo malo kisika v zraku. Na srečo so pilule za redčenje krvi opravile svoje delo, glava ni bolela, ni bilo vrtoglavice. Le gibanje je bilo počasnejše. Že med vožnjo na motorju brez dinamičnega gibanja se je dihalo težje. Sprva slaba asfaltna cesta se je prelevila v makadam in med vožnjo se mi je pogled ustavil na velikem barakarskem naselju sredi puste pokrajine, visoko pod ledenikom Ananea.

To je bil moj pogled na La Rinconado, apokaliptično mesto zlata, alkohola, kriminala, prostitucije, droge in težkega, kratkega življenja, ki smo si ga želeli ogledati. Temu naselju predvsem zaradi njegove velikosti pravijo mesto, ki pa si takega poimenovanje sploh ne zasluži, saj je podobno zelo velikemu naselju revežev. Večina stavb so bivalne podrtije iz lesa, gline, pocinkanih plošč in opeke, brez oken.

Težko življenje brez komunale

Življenje v takem okolju je za naše standarde vse prej kot normalno. Zunaj praktično vedno zmrzuje, na tako visoki nadmorski višini tudi ni dovolj kisika za dihanje. Vendar so ti težki osnovni pogoji bivanja še najmanjša težava, s katerimi se v tem spoprijemajo ljudje. Ker ni mestne infrastrukture, ljudje uporabljajo javna stranišča (uporaba stane 2 centa), v katero pa si človek ne želi vstopiti, ker so to le luknje v tleh barake. Pri nas se je temu v nekih davni časih reklo ˇsekret na štrbunkˇ. Ljudje kupujejo ustekleničeno vodo, tisti najbolj revni pa topijo sneg in led. V mestu brez sistema ogrevanja si prebivalci kurijo v barakah in se morajo dobro toplo obleči ter pokriti z debelo plastjo odej, da v teh podrtijah preživijo mrzle noči pod ledenikom.

Najvišja zabeležena temperatura v mestu je bila zabeležena +11 °C, letna temperaturna povprečja pa se vrtijo malenkost nad 0 °C.

Tristo javnih hiš

Že pet kilometrov pred mestom so nas pozdravili ogromni kupi smeti na obeh straneh ceste in njihov neznosen smrad. Tudi v samem mestu ni asfaltiranih ali tlakovanih cest, kar je bilo mogoče videti v nekaterih drugih mestih tega področja (makadamska cesta do mesta, v mestu pa asfaltirane ali tlakovane ulice). Ni odvoza odpadkov in drugih mestnih storitev, nekaj trgovinic v barakah. Je pa v mestu neuradno kar okrog 300 javnih hiš, ki so hkrati tudi hoteli. Tudi ti so brez vodovodne napeljave ter ogrevanja. Ustavili smo se v spodnjem delu mesta, saj se je barakarsko naselje razprostiralo naprej v strm hrib, prav tako tudi blatna cesta, po kateri so tekle fekalije.

Nadrealistični prizori

Trije kolegi so se odločili, da glede na okoliščine s svojimi nekoliko težjimi motorji ne bodo nadaljevali vožnje po strmi cesti do središča mesta, s kolegom Boštjanom pa sva se odpeljala naprej v hrib do trga in povsem pod ledenik. Prizori v mestu so bili nadrealistični in šokantni, saj ta beda od življenja človeka pretrese v dno duše. Zasmetene ulice, po katerih tečejo fekalije, že otroci kadijo travo, na robu ulice so ob mizah sedeli rudarji kar v delavnih oblekah, kadili travo in kartali. Pri nizkih temperaturah so na pol oblečene prostitutke vabile v svoj objem, trgovine v barakah in prodaja vsemogočega na stojnicah.

Ustavila sva se skoraj na koncu ulice pod ledenikom, si snela čeladi in pazljivo pogledala naokrog. Za bližnjo mizo sva slišala govorjenje rudarjev o gringosih, kar je v tistih krajih izraz za nezaželenega tujca. Nisva upala slikati vse povprek, saj so bili njihovi pogledi vse prej kot prijazni. Vendar je Boštjan vseeno šel v bližnjo barako, ki je bila trgovina, po pijačo, da nazdraviva … saj toti Štajerc nea more iz svoje kože.

Tvegano fotografiranje

Nazdravila sva in popila pijačo, potem pa sem vljudno in previdno pristopil k bližnji mizi, kjer so kartali rudarji in previdno z nasmeškom in prijaznim naglasom v angleščini prosil, če bi naju kdo od njih slikal. Najstarejši za mizo je pokimal najmlajšemu, ki je pristopil, v roke sem mu dal moj praktično nov drag mobilnik, tvegano, no vse se je dobro izšlo z nasmehom in stiskom rok, ter fotografijami, ki so v objavi. Nato pa sva se kar hitro odpeljala, saj je bilo vzdušje v tem mestu neprijetno.

La Rinconada – mesto na vrhu sveta, verjetno nikoli ne bo res tista klasična turistična znamenitost, polna turistov, saj si jo upajo obiskati le najbolj pogumni, ker živi neko svoje življenje. S tem apokaliptičnim mestom se verjetno ne more primerjati sploh noben kraj na zemlji in morda je tako tudi prav. Pogoji življenja tam so brutalni in mesto, ki je na izstopnih vratih nebes, se mi je močno zarezalo v spomin. Vredno je bilo tvegati in ga obiskati, ker je tam mogoče videti vso žalost in bedo tega sveta.

Zaradi specifičnega, neprijaznega okolja, si nisem upal na veliko fotografirati, zato nimam obilico slik. Si pa lahko bralci, ki jih to zanima, ogledajo posnetke tega mesta na spletu.

Ludvik Pevec

Foto: Ludvik Pevec