Vzhod in Zahod sta bila vedno povezana

»Us and them«, mi in oni ... Tako so v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja peli Pink Floyd. Opredeljevanje, če ne celo ustvarjanje lastne identitete vedno zahteva prepoznavanje nečesa ali nekoga drugega, nasprotnega ali preprosto tujega. Od tujega pa nas ločujejo meje, osrednji pojem goriškega kulturnega dogajanja zadnjih let in tudi prvega festivala Frontiere/Meje. Cikel predavanj sta v gledališču Verdi organizirala družba NEM in založba Laterza v sodelovanju z Občino Gorica in Fundacijo Goriške hranilnice. Tridnevni program je v nedeljo zvečer sklenil italijanski zgodovinar Alessandro Vanoli, ki je spregovoril o meji med Zahodom in Vzhodom oziroma Orientom – če ta sploh obstaja.

Kje pravzaprav poteka ta meja? Kje se začenja Vzhod? Težko je reči. Lažje je opredeliti, kdaj se začne oblikovati predstava o njem: v 5. stoletju pred našim štetjem, ko so se združeni Grki spopadli s Perzijo. Takrat se je za Evropejce začela večtisočletna zgodovina opisovanja, tudi domišljijskega, razvrščanja in osvajanja Bližnjega, Srednjega in Daljnega vzhoda. Čeprav številni ljudje, tudi nekateri politiki, v tej delitvi sveta vidijo naravno in samoumevno dejstvo, je po mnenju Vanolija in drugih raziskovalcev tak pogled povsem napačen. Osredotoča se namreč zgolj na spopad dveh povsem različnih kultur in civilizacij, vsake z lastno, ločeno zgodovino. V resnici so trgovina, znanost, vera in ne nazadnje tudi vojne nenehno povezovale Zahod in Vzhod, od Španije in Velike Britanije prek Arabskega polotoka do Indije in Kitajske.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku