»Vsako dejanje ljubezni je dar«

Objavljamo velikonočno misel škofovega vikarja za slovenske vernike na Tržaškem Tomaža Kunaverja.

Letošnje praznovanje velike noči je neizogibno zaznamovano z dogajanjem po svetu, ki nas upravičeno skrbi. Pred nekaj tedni, 13. marca, je Italijanska škofovska konferenca pozvala, da se tisti petek v vseh cerkvah po Italiji razglasi dan posta in molitve za mir na Bližnjem vzhodu in po vsem svetu. Kardinal Matteo Zuppi, predsednik škofovske konference, je v svojem pismu za ta dan zapisal, da »stopnjevanje nasilja na Bližnjem vzhodu lahko človeštvo pahne v vojno svetovnih razsežnosti«, in spomnil na poziv papeža Leona, »naj se ustavi spirala nasilja, preden postane nepopravljivo brezno«. Zanimivo je, kako kljub velikemu napredku človeštva – tehnološkemu, socialnemu, humanitarnemu ... –, še posebej v zadnjih dveh stoletjih, ni »napredka« na področju odnosov med narodi in posamezniki.

Vojne so zmeraj bile in danes jih ni nič manj. Prav tako ni manj nasilja med posamezniki in v družini, o čemer stalno beremo v črni kroniki. Kje je torej problem? Zakaj človek tega ne more preseči in ustvariti družbe, ki bi bila pravična in v kateri bi vladali pravica, mir in sožitje?

V teologiji zlo ostaja skrivnost in se ga ne da razložiti. Zlo je namreč iracionalno, nesmiselno in v nasprotju z vsem, kar je dobro, resnica, lepota, kar je Bog. Za sv. Avguština zlo ni »substanca« ali neka negativna sila, ki se bojuje proti dobremu, ampak pomanjkanje le-tega (privatio boni). Prav tako je zlo zmeraj personificirano, je posledica odločitev subjekta, ki je svoboden. Z drugimi besedami, zlo ustvarjamo mi. Zanj ni odgovoren Bog (čeprav ga dopušča), ni stvar naključja, ampak hotenja bitja, ki lahko izbira med Bogom – dobrim, ljubeznijo, pravico itd. – in ne-Bogom. Od tod izvira tragedija človeka – iz njegove svobode, v kateri se pogosto odloči proti dobremu.

Napredku ne uspe končati vojn, ker človeška narava ostaja ista. Vsak rod se mora ponovno odločiti, kaj želi. In človek je po svoji ranjeni naravi, kot nas uči teologija, nagnjen k zlu. Sam tega ne more spremeniti. Skušnjava po sebičnosti, gospodovalnosti, zavisti itd. ostaja in bo ostala. Vsak človek se mora v življenju soočiti s temi skušnjavami in se odločiti, kaj bo izbral. In vsi deloma izbiramo stvari, ki niso v skladu z dobrim, četudi nevede.

In na to veliko dilemo zla, ki ga ne razumemo, odgovarja največji krščanski praznik – velika noč, pasha, prehod iz smrti v življenje, iz sužnosti v svobodo. Ta praznik se dotakne najglobljega človekovega vprašanja o smislu zla, trpljenja in smrti. Jezus ni dal odgovora v smislu definicije ali razlage. Ni ubesedil odgovora na vprašanje o smislu zla, ampak ga je udejanjil. Sprejel je trpljenje, zlo, ki je bilo krivično, nesmiselno, nezasluženo, in se pustil uničiti. Takega odgovora verjetno ni pričakoval nihče. Tudi njegovi najbližji učenci tega niso razumeli in so se razbežali, saj so se pred križem pohujšali. Pričakovali so mesijo, ki bo vladal judovskemu narodu, ne pa takega, ki se bo pustil »likvidirati« okupatorju iz Rima.

V resnici brez vere Jezusovega dejanja ne moremo razumeti. Sporočilo za vsakega človeka, verujočega ali neverujočega, pa je jasno: nekdo je premagal smrt, prvi in največji problem, ki tare človeka. Nemški eksistencialistični filozof dvajsetega stoletja Martin Heidegger smrti ni videl preprosto kot konec biološkega bivanja, ampak kot temeljno strukturo bivanja – on človeka definira kot »bit-k-smrti« (Sein-zum-Tode). Smrt naredi celotno človekovo eksistenco absurdno. To je logični sklep nekoga, ki ni veroval. Smrt je težava, ki izniči smisel vsakršnega bivanja. Zato ima ta praznik tako globok pomen. Ne daje nikakršnega banalnega odgovora, ampak nas vabi, da ga obhajamo, da ga živimo skupaj z Nekom, ki je premagal smrt, ki je vstal od mrtvih. Ta največji dosežek, ki presega vse dosežke človeštva, tako znanstvene kot druge, ne prihaja iz človeškega napora niti ne iz njegove moralnosti, ampak od zgoraj in kot čisti dar – večno življenje, ki ga sam ne zaslužim, ki si ga ne morem pridobiti s svojimi močmi. Vsako dejanje ljubezni je dar.

Vsem nam želim, da bi ta praznik živeli kot dar – in da bi se potopili v skrivnost božje ljubezni, ki se razodeva ponižno, nevsiljivo, ki na križu prosi za tiste, ki so jo ranili. Bog presega vsa naša pričakovanja in se razodeva tistemu, ki ga želi sprejeti, ki ga išče. Blagoslovljene velikonočne praznike!