[Video] Poslanec Premk se je spustil na novo ideološko dno

Razprava ob sprejetju zakona, ki določa pokop žrtev povojnega nasilja na ljubljanskih Žalah, bi morala biti predvsem razprava o pieteti in civilizacijskem odnosu do mrtvih. Namesto tega pa je znova zdrsnila v ideološko obračunavanje. Posebej odmevna je bila izjava poslanca Gibanja Svoboda Martina Premka, ki je sarkastično pripomnil: “Lahko se jih pokoplje tudi na Plečnikovem stadionu, tam kjer so prisegli Hitlerju.”

To ni le politična provokacija ampak predvsem podla izjava, ki ne pritiče poslancu. Problematična postane pa tudi zaradi konteksta, v katerem je bila izrečena. Razprava ni tekla o ideologij, niti o poveličevanju posameznih vojnih strani, temveč o pokopu posmrtnih ostankov iz prikritih grobišč, med njimi tudi civilistov, žensk in otrok, ki so po vojni izgubili življenje brez sodnih postopkov in brez možnosti obrambe.

Premkova izjava tako razkriva njegov odnos do povojnih pobojev. Namesto da bi vprašanje pokopa razumel kot dejanje spoštovanja do človeškega dostojanstva, ga on in celotna opozicija obravnavajo skozi prizmo politične pripadnosti pokojnih. Kot da bi bile nekatere smrti bolj vredne pietete od drugih. Kot da bi šlo za vprašanje ali je dostojen pokop nagrada za politično ali ideološko pravilnost?

Martin Premk iz Gibanja Svoboda je razpravo ob sprejetju zakona o pokopu žrtev povojnega nasilja, ta je lokacijo pokopa ostankov iz prikritih grobišč (med pobitimi je bilo sicer ogromno civilistov, tudi otrok) določil Žale v Ljubljani, spustil na neko novo ideološko dno. pic.twitter.com/ZwFFUwwg55

— Tilen Majnardi (@TilenMajnardi1) May 27, 2026

Zakon, ki določa pokop teh žrtev na Žalah, je po besedah poslanke Alenke Jeraj dokončen in izvršljiv. Poudarila je, da so bile v preteklosti preučene tudi druge možnosti, med drugim Teharje, vendar naj te zaradi nedokončane infrastrukture ne bi bile izvedljive. Spomnila je tudi na primer žrtev iz Hude jame, ki niso bile pokopane na Teharjah, temveč v Mariboru. Odločitev za Ljubljano pa temelji tudi na željah dela svojcev, ki naj bi si želeli pokopa v prestolnici kot simbolnem središču države.

Kdo so v resnici domobranci?

Pri tem je Premk sarkastično namigoval, da bi bili mrtvi primernejši za prostor, povezan s prisego Hitlerju. Vprašanje domobranske prisege sicer ostaja, mnogi pa pravijo, da je bil glavni motiv domobrancev obramba pred komunistično revolucijo in nasiljem, ne pa podpora Adolfu Hitlerju ali nacistični ideologiji. Kot je dejal dr. Janez Tušek v zapisu “Kdo so v resnici domobranci?” žal večina Slovencev ne ve, da so bili domobranci domoljubi, zavedni Slovenci, pokončni, pošteni in delovni ljudje. “Oblikovali so se le v nekaterih krajih Slovenije, in sicer izključno zaradi komunističnega nasilja nad nedolžnim prebivalstvom. Danes so domobranci največja žrtev druge svetovne vojne. Predvsem so žrtve zato, ker večina prebivalstva ne pozna njihove vloge, razloga za njihov nastanek in delovanje”.

Mrtvi ne morejo več odgovarjati,  vprašanje pa je, ali smo jih sposobni pokopati brez tega, da jih še naprej uporabljamo kot orožje v ideoloških bitkah.

Sara Kovač