Veronika Rovan: »Ko sem se zagledala na seznamu reprezentance, sem vedela, da sem na pravi poti«

Od prvih brc žoge na domači ulici do vrat slovenske reprezentance – športna pot Veronike Rovan je zgodba o vztrajnosti, delu in iskreni ljubezni do futsala. Ribničanka, danes vratarka ŽNK Celje in študentka Ekonomske fakultete v Ljubljani, je nase opozorila tudi z nominacijo za najboljšo futsal igralko.

V pogovoru spregovori o svojih začetkih med fanti, o tem, kako se je po naključju znašla med vratnicama, ter o odgovornosti, ki jo prinaša ta vloga. Iskreno spregovori tudi o zahtevni poškodbi, ki jo je za nekaj časa oddaljila od igrišča, in o ciljih, ki jih želi uresničiti v prihodnjih letih.

Kako se je začela vaša športna pot in kaj vas je pripeljalo prav do futsala ter vloge vratarke? Če se ne motim ste začeli pri NK Ribnica, med večinoma fantovsko zasedbo…

Že od malega sem imela zelo rada gibanje. Rada sem rolala, se vozila z monociklom, eno leto sem trenirala plezanje in igrala rokomet. Otroci z ulice smo radi cele dneve brcali žogo, nato pa se nas je nekega dne nekaj vpisalo na futsal, tudi moj brat Brin, in tako se je začelo.

Najprej sem začela trenirati pri ŠD Extrem. Kasneje, ko sem igrala že za selekcijo U13, sem se pridružila ribniškemu klubu NK Ribnica. V tistem obdobju sem igrala tako futsal kot nogomet.

Deklet je bilo zelo malo, zato sem bila na igrišču večinoma med fanti, a se tega hitro navadiš. Tudi igra je hitrejša in zahtevnejša, zato hitro napreduješ.

Ste že od začetka želeli braniti ali ste se v vlogi vratarke znašli po naključju? Kaj vas pri tej poziciji najbolj privlači?

V vlogi vratarke sem se znašla spontano, nekje v četrtem razredu osnovne šole. Na treningih nihče od fantov ni želel stati v golu, zato me je trener postavil tja. To mesto mi je postalo všeč in tam sem ostala.

Pri vlogi vratarke me najbolj privlačita odgovornost in vpliv, ki ga imaš na potek igre. Si zadnja obrambna linija, hkrati pa moraš ves čas razmišljati, usmerjati ekipo in ostati zbrana do zadnje sekunde. Všeč mi je tudi adrenalin – vsaka obramba je poseben občutek, ki te dodatno motivira.

Kateri trenutek v vaši karieri bi označili kot prelomnico – tekmo, odločitev ali osebo, ki je pomembno vplivala na vašo pot?

Kot pomembno prelomnico bi izpostavila prestop v ŽNK Celje. To je moja druga sezona tam in pri sebi opažam velik napredek, saj potekajo zelo kakovostni treningi pod vodstvom trenerja Draga Adamiča, ki je tudi selektor slovenske ženske reprezentance, poleg tega pa imamo odlično igralsko zasedbo. Napredovala sem tako na fizični kot tudi na psihični ravni.

Kako doživljate pritisk, ki ga prinaša vloga vratarke, ko je pogosto ena sama napaka odločilna?

Pritisk je pri vlogi vratarke vedno prisoten, saj se napake hitro kaznujejo in so pogosto zelo vidne. Sčasoma sem se naučila, da je pritisk del te pozicije. Ključno je, da ostanem psihično stabilna. Če pride do napake, je pomembno, da jo čim prej sprejmem, je ne analiziram in grem naprej ter med tekmo o njej ne razmišljam. Kot vratarka si ne moreš privoščiti, da bi ostala v preteklem trenutku, saj igra teče naprej. Zaupanje ekipe, trenerja in soigralk mi daje dodatno moč, da ostanem zbrana tudi v odločilnih trenutkih.

Kaj za vas pomeni igranje za reprezentanco in kako ste doživeli prvi vpoklic? Kako nominacijo za naj futsal igralko?

Igranje za reprezentanco mi pomeni izjemno čast in odgovornost. Predstavljati svojo državo je nekaj, o čemer sanjaš kot otrok, in ko se to uresniči, dobijo ves trud, odrekanje in treningi še večji pomen. Ko sem se zagledala na seznamu reprezentance, sem vedela, da sem na pravi poti in da napredujem iz treninga v trening. Bila sem res zelo vesela.

Reprezentančna tekma

Nominacije za najboljšo igralko nisem pričakovala, saj je konkurenca res velika, še posebej zato, ker kot vratarka konkuriram igralkam, ki so bolj v ospredju igre. Ko sem videla, da sem ena izmed petih nominirank, sem bila presenečena in neizmerno vesela. Nominacija mi daje potrditev, da delam dobro in da se trud obrestuje. Takšna priznanja ti dajo samozavest, hkrati pa te še dodatno motivirajo, da ostaneš skromna, delaš naprej in se nenehno izboljšuješ.

Vsak športnik se sreča s slabšimi obdobji – kateri izziv je bil za vas najtežji in kaj vas je takrat držalo pokonci?

Poškodbo sem utrpela pred tremi leti, v obdobju po selekciji U15, ko sem zapustila fantovsko ekipo in kot igralka nastopala za članice ŠD Extrem. Zvila sem si gleženj in si močno natrgala vezi, zato sem izpustila več kot pol sezone. Komaj se je prvi zvin dobro zacelil, že je prišlo do novega.

V tem obdobju sem veliko delala na sebi, trenirala, rehabilitirala poškodbo in se nato vrnila na igrišče. Bilo mi je zelo težko, saj se je moj način življenja popolnoma spremenil. Prej sem imela skoraj vsakodnevne treninge, malo prostega časa in si morala natančno organizirati urnik. Potem pa poškodba in kar naenkrat veliko časa, česar nisem bila vajena.

Nisem vedela, kaj početi. Pogrešala sem gibanje, igrišče in žogo. Takrat me je pokonci držala predvsem notranja motivacija in ljubezen do igre.

Kako usklajujete šport z zasebnim življenjem – šolanjem, službo ali drugimi obveznostmi?

Trenutno sem študentka drugega letnika Ekonomske fakultete v Ljubljani. Usklajevanje športa z zasebnim življenjem je zagotovo izziv, saj šport zahteva veliko discipline, časa in energije. Ključni sta dobra organizacija in jasna postavitev prioritet. Naučila sem se načrtovati dneve vnaprej in kar najbolje izkoristiti čas.

Seveda pridejo tudi obdobja, ko je naporno in si zaradi tempa zelo utrujen, vendar me prav šport uči odgovornosti, vztrajnosti in delovnih navad, ki mi pomagajo tudi pri študiju oziroma drugih obveznostih. Opažam, da me ravno takrat, ko sem najbolj utrujena od študijskih obveznosti in bi najraje počivala, trening dvigne, razvedri in mi povrne energijo.

Kakšna je Veronika izven igrišča? Kako najraje preživljate prosti čas in kaj vas sprošča?

Izven igrišča sem precej nasmejana, vedra in družabna oseba. Rada preživljam čas s prijatelji, obiščem babico in dedka ter grem na sprehod s psom.

Imate pred tekmami kakšne posebne rituale ali navade, ki vam pomagajo ohraniti mirnost in osredotočenost?

Pomembno je, da grem dan pred tekmo pravočasno spat in se dobro naspim. Zjutraj, ko se zbudim, grem na sprehod, poslušam glasbo ter si v mislih vizualiziram tekmo. Poskušam se čim bolj sprostiti in pripraviti na nastop.

Kakšni so vaši dolgoročni cilji – tako športni kot osebni – in kakšno sporočilo bi dali mladim dekletom, ki razmišljajo o futsalu? Kako na ženske v futsalu gleda okolica?

V prihodnje si želim zaigrati tudi v tujini, kjer je futsal bolj razvit, na primer v Italiji ali Španiji, ter tam pridobiti dodatne izkušnje.

Osebno si želim ohraniti ravnovesje med športom in zasebnim življenjem, doštudirati ter si ustvariti stabilno prihodnost tudi zunaj igrišča. Šport me je naučil discipline, odgovornosti in vztrajnosti – vrednot, ki jih želim prenesti tudi na druga področja življenja.

Mladim dekletom, ki razmišljajo o futsalu, bi sporočila, naj si upajo poskusiti. Naj jih ne skrbi, kaj pravi okolica, in naj sledijo temu, kar jih veseli. Futsal je dinamičen, zahteven in izjemno lep šport, ki ti da veliko več kot le rezultate – daje samozavest, dolgoletna prijateljstva in občutek pripadnosti ekipi.

Kar zadeva pogled okolice na ženske v futsalu, menim, da se stvari izboljšujejo. Še vedno pa se včasih srečamo s stereotipi ali podcenjevanjem. Upam, da se bo v prihodnje to spremenilo in da se bo na ženski in moški futsal gledalo vsaj približno enako.