.png)
2 hours ago
25
Ob koncu mandata vlade Roberta Goloba se vse bolj razkriva zaskrbljujoča podoba upravljanja evropskih kohezijskih sredstev za obdobje 2021–2027. Namesto usklajenega delovanja ključnih institucij spremljamo prelaganje odgovornosti med Ministrstvom za finance in Ministrstvom za kohezijo in regionalni razvoj.
Medtem ko številke opozarjajo na resne zaostanke pri črpanju sredstev, politični akterji izgubljajo čas z medsebojnim obmetavanjem z očitki.
Ministrstvo za finance zavrača očitke o svoji odgovornosti in poudarja, da pravne podlage obstajajo, problem pa vidi v operativnem upravljanju projektov na strani kohezijskega ministrstva.
Pri tem navaja konkretne podatke o številnih projektih z veljavnim proračunom, a minimalno realizacijo ter milijonih evrov, ki ostajajo neporabljeni ali vezani na projekte, ki se ne izvajajo.
Na drugi strani Ministrstvo za kohezijo opozarja na prenizko načrtovane pravice porabe in odgovornost pripisuje finančnemu resorju.
Razkriva se sistemska težava: razdrobljeno načrtovanje, slabo usklajevanje in razpršena odgovornost. Težave so bile zaznane že prej, a ostajajo nerešene.
Kazanje s prstom drug na drugega
Dopisi in sestanki kažejo, da so bili problemi prepoznani, vendar brez zadostne politične volje za ukrepanje. Namesto rešitev se utrjuje praksa iskanja krivde pri drugem.
Simbolika je jasna: ladja se nagiba, voda prodira v podpalubje, posadka pa se ne ukvarja z reševanjem, temveč s prerivanjem.
Tveganje za izgubo evropskih sredstev
Namesto ukrepov – izmenjava dopisov. Posledica je velik razkorak med načrtovano in dejansko porabo, kar pomeni tveganje za izgubo evropskih sredstev in razvojnih priložnosti.
Ob koncu mandata bi pričakovali več odgovornosti, a realnost kaže drugače: vlada, ujeta v notranje napetosti, in sistem, ki se pod težo neučinkovitosti maje.
Brez hitrega preobrata obstaja resna nevarnost, da bo Slovenija zamudila pomemben razvojni vlak – medtem ko se bodo akterji še naprej spraševali, kdo je kriv.
English (US)