Varčujemo, pa naj stane, kolikor hoče

Začasno (?) ukinitev subvencij za električna vozila so na ministrstvu za infrastrukturo utemeljili kot varčevalni ukrep, češ namenskega denarja je zmanjkajo, državni proračun pa je v rdečem in ga ne bo primaknil. Nasprotniki tovrstnega razdeljevanja evrov se veselijo, da sodržavljani ne kupujejo več avtomobilov »z njihovim denarjem« (kar je bilo le delno res). Toda podatki vse bolj kažejo, da bo državo stalo več, če subvencij ne nudi, kot če bi jih še naprej. Obenem se bo verjetno upočasnil tudi lep zagon pri elektrifikaciji prometa in spremembi miselnosti, ki je trajal od konca letošnje zime naprej.

Ko gre za ocenjevanje javnofinančnih učinkov katerega koli ukrepa, je treba gledati širše kot zgolj na tisto ozko področje. Vedno so namreč povezane pridobitve in izdatki, ki morda na prvi pogled niso očitni, a jih je dobro upoštevati za pametno načrtovanje. Tako kot v podjetju pri krčenju stroškov. Že res, da lahko prehod na cenejše ponudnike, ukinitev določenih ugodnosti za zaposlene, odpovedovanje pogodb zunanjim sodelavcem in tudi odpuščanje prihrani nekaj denarja, vendar po drugi strani povzroči nezadovoljstvo, zniža produktivnost in konkurenčnost končnega izdelka, s tem pa manjše prihodke in nazadnje še slabšo situacijo od tiste, ki jo je vodstvo želelo sanirati s prej omenjenimi ukrepi.

Treba je vedeti, da se sredstva za subvencije zbirajo namensko. Nasprotniki tega ukrepa zelo radi razglašajo, da zanje »plačujemo vsi davkoplačevalci,« kar sicer do neke mere drži, a je trditev tudi vsaj toliko populistična. Plačujemo namreč okoljsko dajatev pri točenju bencina, ta pa se nato steka v Podnebni sklad (v zadnjih tednih je sicer začasno odpravljena, saj vlada s tem blaži dvigovanje cen goriva). Tja gre tudi denar od emisijskih kuponov, ki jih plačujejo večji onesnaževalci, in to je glavni vir Podnebnega sklada, ki nato financira širok spekter ukrep za t. i. zeleni prehod. Državljani torej tja prispevamo manjši delež in tudi v evropski program REPower EU, ki je drugi vir za subvencije, se večina denarja steče iz plačevanja zaradi emisij CO₂. To torej niso proračunska sredstva in jih tudi ni mogoče porabiti za nekaj, kar ne sodi v področja, kot so trajnostna mobilnost, razogljičenje gospodarstva, energetska prenova stavb ali prilagajanje na podnebne spremembe. Nobenih klinike ne bi mogli zgraditi za 150 milijonov, kolikor jih je bilo doslej namenjenih za subvencije za električna vozila, kakor smo lahko zavajajoče prebrali v mediju, ki bi to materijo moral razumeti.

Denarja ni, ali pač?

Razpisu za subvencije, ki se je odprl 18. junija, je že mesec in pol kasneje zmanjkalo sredstev, novega pa tokrat niso razpisali, češ da jih tudi v Podnebnem skladu ni več. To po poročanju Dela ne drži povsem, saj naj bilo tam 185 milijonov nerazporejenih evrov. Država po utemeljitvah državnega sekretarja Marka Dvornika tega »bremena« ne bo prenesla na proračun, saj da je ta že tako ali tako »v rdečih številkah.« To je ozek pogled, ki vidi samo določen izdatek, nič pa učinkov. Samo zaradi izpada prodaje, ki se bo zanesljivo zgodil – nekateri bodo verjetno res kupili hibridni avto namesto električnega, medtem ko bodo drugi nakup odložili – bo do konca leta proračun ob nekaj deset milijonov evrov prihodkov iz davka na dodano vrednost. Nekateri ocenjujejo izpad na 15 milijonov, drugi, denimo Društvo e-mobilnost Slovenija (DeMS), na 35 milijonov. Verjetno bo vsaj tak, kolikor je bil »težak« zadnji razpis (cca 26 milijonov evrov za fizične osebe). Tudi elektro podjetja in ponudniki javnega polnjenja bodo pobrali nekoliko manj prihodkov in odvedli manj davka. Zneski so tu manjši, morda z vidika proračuna zanemarljivi, niso pa nepomembni za spodbujanje tovrstne gospodarske pobude.

Medtem, ko »denarja za subvencije ni (več),« ga ne primanjkuje za nižanje cen goriva, ko se slednje draži zaradi svetovnih kriz in nespametnih potez voditeljev nekaterih svetovnih velesil. Kot so izračunali v DeMS-u, bodo samo letošnji ukrepi za blažitev cen goriva proračun prikrajšali za približno 233 milijonov evrov. Od tega 160 milijonov zaradi znižanih trošarin, ostalo gre na račun začasne odprave omenjene dajatve na CO₂. Res je, nižja cena goriva pomeni manjšo možnost za podražitev drugih izdelkov, saj je prevoz povsod lep del stroška, vendar država prevoznikom že tako ali tako (delno) vrača trošarino. Poleg tega bi z nadaljevanjem spodbud za prehod na električna vozila pomagala pri dolgoročnem zniževanju stroškov prevoza.

Nadalje je zaradi nedoseganja ciljev glede odstotka zelene energije Slovenija v preteklosti že plačala Češki in Hrvaški, da je »kupila« del njune statistike, podobno kot so avtomobilski proizvajalci množično plačevali Tesli zaradi previsokih številk pri izpustih CO₂. (Mimogrede, tega zdaj ne počno več, ker so sami dovolj znižali svoja povprečja, poleg tega pa je EU uveljavila triletni moratorij na tovrstno plačevanje). Skupno je za to odštela slabih 20 milijonov evrov. Če se bo prodaja električnih vozil resneje ustavila, ni izključeno, da bo v prihodnje treba poravnati še kakšen tak račun.

Ne gre pa pozabiti še na en vidik množičnejšega kupovanja električnih vozil. Če vsi še naprej ostajamo pri vozilih z motorji na notranje zgorevanje, s tem ne spodbujamo ničesar. Nobene dodatne gospodarske panoge, nobene spremembe in izboljšave, ohranjamo status quo. Po drugi strani električna vozila prinašajo multiplikativne učinke. Marsikdo bo zaradi nakupa električnega vozila tudi opravil kakšno prilagoditev domače električne napeljave, morda je že pred tem namestil sončno elektrarno in ga je to tudi spodbudilo k razmišljanju o e-mobilnosti, ali pa jo še namerava postaviti, povsem verjetno je v tem primeru v igri tudi baterijski hranilnik. Še bolj zanesljivo pa bo kupec svojega prvega tovrstnega avtomobila namestil stensko polnilnico, kar pomeni še en nakup in tudi delo za monterja oz. za podjetje, ki se ukvarja z montažo polnilnic. Kot že omenjeno, pomeni več električnih vozil na cestah tudi spodbudo ponudnikom javnega polnjenja, da razvijajo infrastrukturo.

Subvencija ni darilo, temveč vzvod

Subvencioniranje nečesa, najsi bo obdelava kmetijskih površin, vrtcev, zamenjave oken, namestitev toplotnih črpalk in baterijskih hranilnikov ali nakup električnih avtomobilov (za vse našteto in še kaj naša država ali Evropska unija dajeta finančne podpore), ima vedno določene cilje. To niso darila posameznikom, temveč vzvod, da se nekaj spremeni, premakne, spodbudi. Res je, da nobena sestava pristojnega ministrstva v desetih letih, kolikor so (bile) subvencije za električna vozila na voljo, teh ciljev ni znala ali hotela dovolj dobro pojasniti (ali oboje). Pa vendar lahko izpostavimo nekatere učinke, ki jih prinaša elektrifikacija prometa. Tudi če pustimo ob strani manj segrevanja ozračja, izboljšanje kakovosti zraka, še posebej v mestih, zagotovo ni nepomembno. In je povezano s še enim, običajno spregledanim stroškom države. Vsako leto namreč po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje v Sloveniji zaradi obolenj, ki so posledica vdihavanja z mikro delci onesnaženega zraka (posledica prometa in ogrevanja s trdimi gorivi), umre več kot tisoč ljudi, še veliko več se jih zdravi. Finančno breme za družbo in državo gre najmanj v desetine, če ne v stotine milijone evrov.

Ustavitev odtekanja denarja iz države prav tako ni zanemarljiv cilj. Z vsakim litrom goriva, ki ga natočite v rezervoar avtomobila s termičnim motorjem, gre precejšen del plačila zanj v tujino (pustimo ob strani, kakšne so te države in kdo jih vodi). Nato pa večji del energije v zrak. Elektriko lahko proizvajamo sami in denar ostaja doma. Poleg tega se ga za polnjenje električnih vozil porabi manj in ga je več na voljo za druge izdatke, ki znova lahko poganjajo lokalno gospodarstvo. Prvi razlog za spodbujanje prehoda na električna vozila, povezan s prejšnjim, pa bi morala biti energetska neodvisnost. Z vozili z motorji na notranje zgorevanje ne gre brez uvoza naftnih derivatov, saj lastnih zalog nafte nimamo. Skupaj s tem pridejo tudi cenovni šoki in nihanja, motnje v dobavi, občasna histerija na bencinskih črpalkah in še kaj. Vsemu temu se z domačo proizvodnjo električne energije izognemo. In tudi če je moramo del uvažati, je to iz sosednjih, prijateljskih držav.

»Naj trg odloči, kdo je boljši«

Nasprotniki subvencij pogosto uporabljajo trditev, »Naj prosti trg brez subvencij odloči, kdo bo zmagovalec.« Tudi če odmislimo prej naveden cilje, zaradi katerih je smiselno spodbujati, pozitivno diskriminirati električna vozila, gre lažen argument, ki ne upošteva nobene realne okoliščine, zanima ga zgolj cenovna primerjava. Je približno na ravni, »Opustimo subvencioniranje ekološke pridelave hrane in naj kupci povedo, če jo želijo kupovati.« Vnaprej je jasno, da pri večini prevlada cenovni vidik, kako bi bilo lahko drugače. Pri čemer večina tudi gleda zgolj nakupno ceno avtomobila oz. mesečni znesek lizinga, ne pa celotnega stroška lastništva. Poleg tega »argument« ne upošteva stoletne prednosti vozil z motorji na notranje zgorevanje. Proizvajalci imajo do zadnje pikice optimizirano, stroškovno učinkovito proizvodnjo in vzpostavljeno kritično maso, česar pri električnih še niso dosegli, trgovci jih najlažje, z najmanj truda in stroški prodajo, vsa infrastruktura zanje je že zdavnaj zgrajena, ljudje so jih navajeni, veliko poslovnih interesov je, da bi tovrstna vozila kraljevala še naprej. Prodaja s subvencijami dokazuje, da si ljudje želijo električna vozila. Vendar po cenah, ki se jim zdijo primerne, žal pa večina modelov v ponudbi brez spodbud še ni na takem nivoju. Kar za novo tehnologijo pri neoptimizirani dobavni verigi in proizvodnji ni nič neobičajnega. Vendar cene padajo in bodo verjetno padale še naprej.

Dotaknem se lahko še tistega, že omenjenega očitka, da vsi plačujemo avtomobile peščici kupcev. Vsak je imel možnost, da kupi električno vozilo, in odda vlogo za subvencijo. Torej bi lahko izkoristil »davkoplačevalsko sofinanciranje.« Poleg tega je, glede na prej opisan izvor denarja za subvencije, vsakomur na voljo povsem očiten način, kako ne »plačevati drugim.« Lahko namreč preneha kupovati gorivo, bencinsko ali dizelsko, s tem se izogne plačevanju okoljske dajatve in Podnebni sklad od njega ne bo imel prihodkov. Ironično je za torej tiste, ki nočejo, da se njihov denar namenja za subvencije, najboljši način, da to dosežejo, uporaba električnega vozila. Pri električni energiji bodo še vedno plačevali prispevek za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov, vendar to ni denar za subvencije za električna vozila.

Večinoma ne drži niti argument, da so subvencije predstavljale »potuho« proizvajalcem ali da so forsirale draga vozila. Še posebej v zadnjem času so bili manjši električni modeli s subvencijo najcenejši avtomobili na trgu in to so kupci tudi prepoznali. Pri nekoliko dražjih pa so uvozniki in trgovci, zaradi smiselno postavljenega sistema, ki je pri določenih mejah zniževal znesek subvencije (tu je treba državo pohvaliti), pogosto lovili mejo za višjo subvencijo, tako da so bili ti modeli dvakratno cenejši, kot bi bili sicer. In nobeni podatki iz držav, kjer spodbud ni, ne dokazujejo, da bi bili tam avtomobili opazno cenejši. Kvečjemu so praviloma dražji kot v Sloveniji.

Nazadnje se je treba dotakniti še vidika predvidljivosti. Tu je država popolnoma padla na izpitu, saj že pred to »ukinitvijo« nikoli ni bilo jasno, kako bo s subvencijami dolgoročno. Države, ki imajo najvišji delež prodanih električnih vozil, v zadnjem času poleg že prej izpostavljene Norveške prednjači Danska, so to dosegle z jasno, predvidljivo in ciljno usmerjeno davčno politiko ter drugimi ukrepi. Če kupci ne vedo, kaj lahko pričakujejo ne samo čez mesec ali dva, temveč naslednji teden, če slučajno zmanjka denarja na razpisu, to ni okolje, v katerem bi se lahko premišljeno odločali.

Ne trdim, da bi morale subvencije za električna vozila trajati večno. Vsakemu ukrepu se enkrat izteče rok trajanja, bodisi zaradi doseženih ciljev, ali pa zato, ker je bil neuspešen ali ker so se okoliščine bistveno spremenile. Toda vsaj še kakšno leto bi bilo ob sistemu, kot je postavljen, tako za kupce kot tudi za državni proračun in okolje bolje (in ceneje), če bi ostale. Morda bi jih lahko znižali, višino vezali na socialni status, kot so storili v Nemčiji, toda privarčevali (kot država) z njihovo ukinitvijo zagotovo ne bomo ničesar.

Naslovno in ilustracijo v besedilu je z več ali manj našimi navodili upodobila umetna inteligenca.

The post Varčujemo, pa naj stane, kolikor hoče appeared first on Tehnozvezdje.