Varčevanje je neizogibno – kje bi rezala levica in kje desnica

Da bo treba v prihodnjem mandatu varčevati, je jasno vsem – tako tistim na levici kot tistim na desnici. Konec koncev je tudi sedanji minister za finance Boštjan Klemenčič resorjem in drugim proračunskim porabnikom poslal pobudo, da pošljejo predloge, kje bi se dalo varčevati. Slovenija je namreč v letu 2025 ustvarila največji proračunski primanjkljaj v mandatu vlade Roberta Goloba, in sicer 1,75 milijarde evrov, pri čemer je bil velik delež povečanja porabe iz naslova »trajnih« odhodkov: višji so bili namreč javni izdatki, predvsem za socialna nadomestila in plače v javnem sektorju. Je pa velika razlika v tem, kako bi varčevala levica in kako desnica.

Levica je namreč v zadnjih izjavah pokazala, da bi rada varčevala predvsem na račun ljudi, svojega “novega razreda” nevladnikov in javnih uslužbencev pa se ne bi dotaknila, prav tako ne drugih privilegirancev, ki se napajajo iz proračuna. Kje bi začeli? Pri upokojencih in zdravstvu.

Prva tarča: pacienti

Na ministrovo zahtevo po varčevanju se je prvi odzval Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Po neuradnih informacijah Forbes Slovenija bi moral zavod poiskati 100 milijonov evrov prihrankov, uspelo pa jim je oblikovati ukrepe v višini 84,9 milijona evrov. Glavnino, okoli 40 milijonov evrov, bi privarčevali s strožjimi standardi za ponovne hospitalizacije: se pravi, jemali bi sistemu, ki je na robu propada, in s tem ljudem odrekali nujne bolnišnične storitve.

Se pravi, ne glede na to, da smo v času Golobove vlade doživeli vse od vrst za družinske zdravnike in ginekologe, zbiranja sredstev za otroke z redkimi nalezljivimi boleznimi, ki jih ZZZS ni hotel zdraviti, pa vse do vedno daljših čakalnih dob na nujne zdravstvene posege, bi zdaj varčevali prav tu.

Druga tarča: upokojenci, dijaki, študenti …

Boštjan Klemenčič je namreč pri Tanji Starič povedal, da proračunske rezerve vidi v brezplačnih vozovnicah za avtobuse in vlake, ki so jih deležni upokojenci in (tako se je izrazil) “v večji meri za dijake”. Torej po njegovem proračunsko luknjo povzročajo upokojenci, ki se vozijo z avtobusi in vlaki. Spomnimo, da je le nekaj dni nazaj Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo sprejelo sklep o podaljšanju veljavnosti junijskih subvencioniranih mesečnih vozovnic za dijake in študente. Vozovnice bodo veljale do 31. avgusta 2026, tako bodo lahko dijaki in študenti tudi v poletnem času brezplačno uporabljali javni potniški promet.

Minister za finance Klemen Boštjančič (Foto: STA)

Potrebno se je vprašati, ali ta ukrep res pomembno prispeva k temu, da smo v Sloveniji kljub rekordnim vplačilom v proračun na robu bankrota in grškega scenarija. Koliko državo stane taka oblika prevoza, ni javno znano, sicer pa je možno zaključke potegniti iz javnih podatkov: vlada je namreč za javni potniški promet (IJPP) skupaj namenila približno 70–100 milijonov € letno, od tega velik del za dijake in študente (subvencije), manjši pa za brezplačne vožnje upokojencev. Sama uvedba brezplačnega prevoza za upokojence (2020) je bila ocenjena na okoli 20–30 milijonov € letno (odvisno od uporabe – pomembno je, da te storitve ne uporablja veliko upokojencev, saj se raje vozijo z osebnimi vozili, lastnimi ali prek brezplačnih storitev, kot je Prostofer). Je torej približno 100 milijonov letno relevantna številka v proračunski luknji, ki znaša že več milijard in grozi, da bo prebila mejo 3 odstotke BDP? Niti kaplja v ocean.

Spruk: vlada se je nebrzdano zadolževala

Pri vsem govorjenju o varčevanju na račun najranljivejših pa je dobro omeniti tudi, zakaj smo se sploh znašli na točki, kjer smo iz praktično evropskega šampiona prišli na raven, ko nam znova grozi trojka. Profesor na Ekonomski fakulteti Rok Spruk je za Odmeve uperil nekaj zelo jasnih puščic v skrajno levo vlado: “Skrbeti nas mora velikost javnofinančnega primanjkljaja in skrbeti nas mora seveda tudi trend, kar se tiče predvsem javnofinančnega zadolževanja in dinamike proračunskega primanjkljaja. Slovenija si je v zadnjih štirih letih nabrala velik manko na področju fiskalnega oziroma proračunskega primanjkljaja, porabila je v bistvu z deficitarnim trošenjem z eno izmed najhitrejših stopenj rasti javne porabe v skupini OECD držav vse manevre, ki bi jih zdaj krvavo potrebovali, zato da bi lahko prihajajočo energetsko krizo in inflacijsko turbulenco relativno bolj mehko zgladili, kot bi jo pa drugače morali. Na eni strani nas mora skrbeti tudi trend, da so gospodinjstva v škarjah nižjega dohodka in da se je država v zadnjih štirih letih tako nebrzdano zadolževala, da nam je zdaj, na točki, ko bi resno potrebovali manevre za prebroditev krize, teh manevrov preprosto zmanjkalo.”

Rok Spruk na odmevih pri Tanji Starič, foto: zajem zaslona / RTV

Pri tem je še povedal, da je bila pandemija covida-19 zunanji šok, vendar smo bili tudi po njenem koncu na zelo dobri trajektoriji za zapiranje strukturnega proračunskega primanjkljaja, nato pa se je v zadnjih štirih letih, predvsem konec leta 2022, ta trajektorija obrnila in smo znova zašli v deficitarno proračunsko potrošnjo. Gre za jasno obsodbo nebrzdanega trošenja Golobove vlade.

Desnica bi varčevala z zdravim razumom

Na desni strani političnega spektra se prav tako zavedajo, da je treba varčevati, vendar se ne bi lotili najranljivejših, ki brez avtobusa ne morejo nikamor ali tistih, ki bolni ležijo v bolniški postelji.

Kot je izpostavil Zvone Černač, je vlada Roberta Goloba leta 2022 prevzela polno blagajno in močno gospodarsko rast. Danes pa smo pri opozorilih o finančni nestabilnosti in celo scenarijih trojke. Pri tem izpostavlja, kam je šel denar: 7,7 milijona za stavbo na Litijski, ki še danes propada, 6,5 milijona za zastarele prenosnike, več kot 2 milijona za najeme, medtem ko obnova Drame stoji že štiri leta in je slabša kot prej … že skoraj vsi ti škandali skupaj bi skoraj v celoti pokrili brezplačni javni prevoz upokojencev.

Poslanec SDS Zvone Černač (Foto: Polona Avanzo)

Desnica se torej zaveda, da je treba varčevati z zdravim razumom in najprej zarezati v neracionalno javno porabo, predvsem pri investicijah in nakupih, povezanih z javnimi razpisi (na primer še danes nikomur ni jasno, zakaj se lahko na javnem razpisu upoštevajo le tisti ponudniki, ki so se nanj prijavili, namesto da bi pristojne službe same poiskale najcenejšega ponudnika, ki ustreza vsem kriterijem).

Vlada se prav tako ne bi dotaknila financiranja t. i. nevladnikov, ki delujejo kot paradržavne organizacije v službi skrajno leve vlade. »Ulični« NVO-ji, zbrani v t. i. “Glasu ljudstva” pod pokroviteljstvom Jaše Jenulla, sina tožilca Hinka Jenulla, ki so v času pandemije razgrajali po Ljubljani, so v času vlade Roberta Goloba, od junija 2022 do začetka februarja 2026, v povprečju prejeli več kot 10 milijonov evrov letno. Glede na podatke Erarja so navedeni na seznamu Glasu ljudstva prejeli več kot 38 milijonov davkoplačevalskih evrov. Skupno v celotnem obdobju njihovega delovanja pa je znesek presegel 101,6 milijona evrov – torej več, kot je bila vrednost skupnih brezplačnih prevozov za dijake, študente in upokojence. To pomeni, da jih je Robert Golob bogato financiral z davkoplačevalskim denarjem – v treh letih in pol njegove vladavine so prejeli 37,4 odstotka vseh sredstev.

Predstavnik Iniciative Glas ljudstva Jaša Jenull (Foto: Bobo)

Pri tem gre zgolj za denar iz domačih virov, pri čemer transakcije beleži Komisija za preprečevanje korupcije. Spletna baza Erar je namreč v njeni domeni, prav tako pa ni stoodstotno zanesljivo, da so zabeleženi vsi prejemki. V znesek tega financiranja pa zagotovo niso vključena sredstva, ki jih posamezne t. i. nevladne organizacije prejemajo iz tujine. Za to bi morali preverjati njihova poslovna poročila in bilance v bazah Agencije za javnopravne evidence in storitve (Ajpes). Nekateri navajajo, da so nevladniki v okviru Glasu ljudstva v času Golobove vlade prejeli celo 48,5 milijona evrov.

Desnica ima torej ogromno manevrskega prostora za krčenje proračunske porabe, pri čemer ji ni treba posegati po najranljivejših. Pri tem pa je še posebej potrebno izpostaviti, da je vlada Roberta Goloba uničila 10 tisoč delovnih mest v zasebnem sektorju, ki bi jih lahko ugodnejša davčna zakonodaja ponovno ustvarila. Spomnimo na paradoks prvega leta uveljavitve Janševe dohodninske lestvice, ko je proračun dejansko pobral več denarja, kljub temu da je ljudem ostalo več, ker so plačevali manj davkov: gospodarstvo pač vedno nagradi ugodno finančno okolje z boljšimi poslovnimi rezultati in večjimi vplačili v proračun. Ta paradoks socialistom še danes ne gre v glavo. Svobodno delo ustvarja dobiček in tudi proračunske prilive.

Šumah: Boštjančiču je postalo jasno, da bi lahko ob nadaljevanju proračunske politike sam nosil odgovornost 

Za mnenje o izjavah Boštjančiča in potencialnih varčevalnih ukrepih desne vlade smo vprašali ekonomista Štefana Šumaha. Njegov odgovor objavljamo v celoti.

Minister Boštjančič je očitno, ne glede na vsa zagotovila predsednika vlade, ki je še tik pred volitvami trdil, da so javne finance tako stabilne, da nam jih zavida ves svet, spoznal resnost razmer. Postalo mu je jasno, da bi lahko ob nadaljevanju takšne proračunske politike prav on nosil odgovornost za morebiten finančni zlom države.

Dr. Štefan Šumah (Vir: zajem zaslona/YouTube)

Zato zdaj proračunske rezerve išče tudi pri upokojencih, dijakih, študentih in celo v zdravstvu, kar bo najverjetneje znova podaljšalo čakalne vrste. Pri tem pa ni z besedo omenil nevladnih organizacij, obsežnega državnega aparata ali problematike korupcije. Videti je, da se je reševanja proračuna lotil precej stihijsko, brez jasnega in celovitega načrta. Ukrepe usmerja tja, kjer je najmanj možnosti za odpor, ne pa tja, kjer bi lahko dosegel največje prihranke.

Spremembe so nujne, časa pa je malo, zato se bo morala vlada odločati, kateri ukrepi so smiselni in kateri ne. Ne glede na izbiro pa bo naletela na močan odpor, zlasti pri skupinah, ki so neposredno odvisne od proračunskih sredstev. Popuščanja ne bo.

Nova vlada, če bo drugačne politične usmeritve, bo morala kljub pričakovanim težavam in nasprotovanju ukrepati drugače. V prvi fazi so nujni trije koraki. Najprej temeljit pregled odhodkovne strani proračuna in odprava vseh nenujnih izdatkov. Temu mora slediti racionalizacija podsistemov javne uprave. Načrtovano zmanjšanje števila ministrstev mora neizogibno pomeniti tudi zmanjšanje števila zaposlenih. Združevanje ministrstev je primerljivo z združevanjem podjetij, kjer sinergijski učinki in odprava podvajanja procesov pogosto privedejo tudi do presežnih delovnih mest.

V tej fazi je treba preveriti tudi podvajanje nalog med agencijami, uradi in drugimi paradržavnimi institucijami ter tiste, katerih naloge se prekrivajo z delom ministrstev, ukiniti ali racionalizirati. Smiselno je razmisliti tudi o ukinitvi komisij, ki nimajo jasnih in merljivih učinkov za davkoplačevalce. Takšni ukrepi so sicer nepopularni, saj lahko vodijo v izgubo delovnih mest, vendar so lahko nujni za stabilizacijo javnih financ.

Hkrati je treba sprejeti učinkovit protikorupcijski zakon, ki bo omogočal dejanski boj proti korupciji. Vzporedno mora potekati tudi strog pregled državnih investicij – tako tistih, ki so še v teku, kot že zaključenih – ter ob morebitnih nepravilnostih tudi ustrezno ukrepanje.

Šele ko bi država najprej uredila razmere znotraj lastnega sistema, bi bilo smiselno nadaljevati s pregledom poslovanja nevladnih organizacij, spremembo njihovega financiranja ter nadzorom nad morebitnimi zlorabami socialnih transferjev.

I. K.