Valentina Turcu pred premiero baleta Tramvaj Poželenje. Skrajno sem netalentirana za abstraktni balet!

1 day ago 33

Intervju z mariborsko baletno divo Valentino Turcu, ki postavlja na ogled deveti celovečerni balet po literarni predlogi Tennesseeja Williamsa Tramvaj Poželenje in sicer 6. marca na domačem odru Ondina Otta Klasinc v Mariboru.

Bil je tisti petek, ko je v Mariboru sneg neusmiljeno padal, ko so bili izpadi električne energije na tekočem traku, a za odločne ženske ni preprek, da realiziramo zastavljeno. Ena takšnih s fokusom je tudi koreografinja, dramaturginja, režiserka, avtorica, plesalka Valentina Turcu, ki v teh dneh finišira še zadnje podrobnosti svojega najnovejšega dramskega baleta Tramvaj Poželenje. To bo 150. kreacija v njenem ustvarjalnem opusu. ‘Preveva me izjemna insiracija predvsem ponos, da delam z mariborskim baletom za mariborski balet, da delam prav za njih. Razvijamo se skupaj. To je moja 33. sezona v mojem gledališču. 150 stvaritev med mnogimi dramskimi predstavami, ki so zaznamovale moj razvoj in teh je 44. Leta 2019 se je tako pojavil tudi Tramvaj Poželenje kot ponudba HNK Varaždin in želja, da bi režirala ta komad kot dramski tekst. Ponudbo sem dobila nepričakovano in ne moreš rečt ne, ker izgubiš izkušnjo, čeprav je mogoče to riskantno. Tenneesse Williams je prav takšen riskanten, mesen, dramaski, nima nobene metafizike s katero bi se balet ukvarjal. Ni varen za baletno predstavo. In predvsem ni všečen. Glede na to, da sem poznala ta tekst se mi je zdelo, da mogoče pa bo enkrat prišel trenutek, da bi naredila baletno verzijo. Prišla je ponudba grškega nacionalnega baleta, hiše Stavros Niarchos in SNG Maribor in smo stopili v skupno produkcijo. Prav Atene so si zaželele ta naslov. Priznam, da se mi zadnje čase dogaja, da nimam več izbire, da se kar hiše same odločijo (smeh).’

Prizna, da se ji naslovi dogajajo že tretjič v HNK Zagreb, kjer jo junija čaka premiera Othella. ‘To z naslovi se mi dogaja v zelo pozitivnem smislu, ko nimam pravice izbora (smeh). Smrt v Benetkah je izbral Leonard Jakovina, Gospo Bovary je izbrala Dubravka Vrgoč in sedaj Othella Massimiliano Volpini saj je mnenja, da je to absolutna nuja za čas v katerem živimo.‘

Dejstvo je, da Valentino izjemno privlačijo dramski teksti. ‘Obdobje v katerem živimo je primerno, da se dogaja neko novo branje, da se naš gledalec rad vrača k literaturu, da se prepozna. To je velika odgovornost, še večja teža je, ko izbiram glasbo. Odraščala sem ob mojih starših Maji (Srbljenovič Turcu) in Marinu (Turcu), ki sta življenje posvetila knjigam, glasbi, se me je to prijelo že od malih nog. Ta razvoj z dramskimi režiserji, s knjigami Ibsen, Moliere, Cankar, s predstavami, ki so onkraj baletne gledališke predstave, ves ta razvoj je pripeljal do tukaj kjer sem. In tudi mislim, da sem skrajno netalentirana za abstraktni balet.’

Ogled vaje, ki sem jo imela po intervjuju pokaže, da Valentina ostaja zvesta svojemu prepoznavnemu stilu. Skupinski prizori so nabiti z energijo, soli in dueti pa meseni, erotični, strastni. Poseben pomen ima glasba, ki jo Valentina izbira tudi sama. ‘Zelo sem senzibilna na glasbo. To je posebna ljubezen. Avtorski glasbeni koncept na katerem delam je drugačen kot, če imaš podlago Ščedrina za Carmen ali Prokofjeva za Romea in Julijo. Maxa Richterja sem odkrila pred leti in ga uporabila za balet Nevarna razmerja. Zgodilo se je spontano, da je bil Max Richter odlično zlitje fizike in metafizike v Hamletu, ki sem ga delala za Bejart Ballet Laussane. Za Tramvaj Poželenje pa je bilo potrebno nekaj drugačnih nians, nekih plasti, sliši se ameriška glasba, nekaj jazza. Mislim, da ima vsaka predstava svoj planet, svojo kostumografijo, scenografijo. Vseh teh mojih devet celovečernih baletov ima svoje življenje, svojo estetiko in svoj smisel.’ Vsega vam danes v intervjuju ne razkrijem saj si ga boste lahko v celoti ogledali v oddaji Parada plesa v nedeljo, 8.3. ob 18.45 na TV3.

Vas pa seveda vabim na ogled. Premiera baleta Tramvaj Poželenje bo v petek, 6. marca ob 19.30 na odru Ondine Otta Klasinc in na programu je še pet ponovitev. V Mariboru plešejo: Asami Nakashima, Tamas Darai, Catarina de Meneses, Yuya Omaki, Ionut Dinita, Davide Buffone, Beatrice Bartolomei, Christopher Thompson, Olesja Hartman, Evgenija Koškina, Branka Popovici, Monja Obrul, Mina Radakovič, Tea Bajc, Ema Perić, Jan Trninič, Matteo Magalotti, Lucio Mautone, Matteo Beekman, Tomaž Viktor Abram Golub, Aleksandar Trenevski in Jordin Cozzutti. Valentinina asistenta sta Sytze Jan Luske in Alenka Ribič. Pod kostumografijo se seveda podpisuje stalni sodelavec Alan Hranitelj, pod scenografijo pa tudi Marko Japelj. Balet bo Valentina postavila tudi v Atenah s tamkajšnjimi plesalci.

Valentinino delo je opazila tudi predsednica naše države Nataša Pirc Musar, ki ji je podelila red za zasluge Republike Slovenije za vrhunske umetniške dosežke na področju baletne, koreografske in gledališke ustvarjalnosti.

Ob slovenskem kulturnem prazniku pa je Valentina delila še nekaj svojih misli: ‘Prešernov dan ni le praznik kulture, temveč dan razmisleka o tem, kaj umetnost je, in kakšno odgovornost nosi tisti, ki jo ustvarja. Umetnost ni dekoracija družbe. Ni obrobna dejavnost. Je eden njenih najglobljih izrazov – ogledalo časa, v katerem živimo, in hkrati prostor, kjer si upamo misliti onkraj njega. Umetnost je mojemu življenju dala smisel in bit. Umetnik danes ni le interpret. Je avtor. Je tisti, ki izbira teme, odpira vprašanja, prevzema tveganje in odgovornost. Vsaka odločitev na odru – vsaka gesta, vsaka tišina, vsaka struktura – ima svojo težo. V ustvarjalnem procesu verjamem v natančnost, poglobljenost in iskrenost. In to v razčlenjevanju materiala, v iskanju resnice v detajlih, v tišinah med liki, v neizrečenem. Jaz koreografiram neizrečeno. Gledališče je središče mojega odnosa s svetom. Umetnost ne nastaja na površini. Nastaja v globini – tam, kjer ni bližnjic. Zato umetniško delo zahteva disciplino, fokus in meje. A prav te meje niso omejitev – so pogoj za svobodo. Šele ko so postavljene, lahko ustvarjalec prestopi onkraj pričakovanega. Na tej točki tveganja se lahko zgodi nekaj izjemnega: trenutek, ki preseže formo in se dotakne bistva. Danes živimo v času hitrih podob, instantnih sodb in nenehnega hrupa. V času, ko smo pogosto v mentalni in emocionalni anesteziji. V takem svetu ima umetnost posebno nalogo: ne da pomirja, temveč da prebuja. Ne da olepšuje, temveč da razkriva. Ne da blefira, temveč da je iskrena. Umetnost ne more in ne sme biti všečna za vsako ceno. Njena odgovornost je, da je resnična. Da komunicira neposredno. Brez lažne varnosti. Z lepoto in z emocijo – dvema silama, ki se ju danes pogosto bojimo, a ju nujno potrebujemo. Gledališče, glasba, ples – to niso zgolj umetniške discipline. So prostori prisotnosti. Prostori zbranosti. Prostori, kjer si človek dovoli biti – brez motenj, brez ekranov, brez razpršenosti. Luksuz današnjega časa je dve uri popolne pozornosti. In prav to umetnost ponuja. V tem smislu je kultura javno dobro najvišjega pomena. Ne zato, ker zabava, temveč ker oblikuje. Ker gradi občutljivost. Ker razvija empatijo. Ker ustvarja skupnost. Ljubezen. Maribor ima pri tem posebno vlogo. Ne kot velemesto spektakla, temveč kot mesto z notranjim ritmom, z močnimi institucijami, z zvesto publiko in z umetniškim prostorom, ki omogoča kontinuiteto, raziskovanje in pogum. Takšno okolje umetniku ne narekuje smeri – omogoča mu, da jo poišče sam. In morda je prav to ena najpomembnejših nalog kulture danes: da omogoči prostor, kjer si umetnik upa biti odgovoren. Do dela. Do občinstva. Do časa, v katerem živi. Naj ob tem prazniku ne slavimo le preteklosti, temveč se vprašajmo, kakšno umetnost želimo ustvarjati danes. In kakšno družbo z njo gradimo. Naj kultura ostane prostor svobode, a tudi odgovornosti. Naj ostane pogumna. In predvsem – živa. Hvala.’

Read Entire Article