»V zadnjih letih je pomoč pri nas poiskalo nekaj sto podjetij iz Slovenije«

Zimskih olimpijskih iger v Milanu in Cortini d’Ampezzo je konec, omenjen svetovni športni dogodek pa je bil izgovor za daljši pogovor z direktorjem Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Andrejem Šikom. Poleg aktivnega sodelovanja pri dogodku z naslovom Slovenija-Italija: poslovno sodelovanje v olimpijskem duhu je namreč SDGZ odigralo ključno vlogo tako pri postavljanju Slovenske hiše v Cortini ter pri tem, da je za catering oziroma strežbo hrane in pijače na olimpijadi skrbelo tudi priznano slovensko podjetje Jezeršek gostinstvo s sedežem v Sori pri Medvodah na Gorenjskem. Omenjeni sodelovanji pa sta le vrh ledene gore delovanja SDGZ.

Začnimo pri hrani in pijači podjetja Jezeršek gostinstvo. Kako je prišlo do sodelovanja?

S podjetjem Jezeršek smo sodelovali že leta 2015, ko smo jim pomagali urediti vse administrativne zadeve, ko so hrano in pijačo stregli na svetovni razstavi Expo v Milanu. Zgodba pa se je ponovila v Cortini, ko so spet prišli do nas s prošnjo, da jim pomagamo poskrbeti, da bo vse urejeno. Niso pa bili edini, saj so ravno oni k nam napotili tudi Olimpijski komite Slovenije (OKS), ki je potreboval pomoč za ureditev Slovenske hiše v Cortini d’Ampezzo.

Kako ste jim dejansko pomagali?

Ko nekdo nekaj dela oziroma izvaja storitve v neki drugi državi članice Evropske unije, mora prilagoditi serijo zadev, saj ima vsaka država svoje zakone, svoje predpise in svoje standarde. Tako smo npr. za uslužbence Jezerška gostinstvo preko našega podjetja Servis v slovenskem jeziku priredili tečaje HACCP, ki so v Italiji obvezni za tiste, ki nudijo gostinske storitve, uredili smo najrazličnejšo dokumentacijo itd. Podobno je bilo glede Slovenske hiše, pri postavitvi katere je sodelovalo kar 16 slovenskih podjetij, ki so dejansko preuredila prostore nekega bara v Cortini, v katerem je nato domovala Slovenska hiša. Pri tem so npr. bila potrebna tudi nekatera obrtniška dela, vse pa mora biti urejeno z zakonskega vidika in vidika varnosti, začenši s tozadevnimi tečaji. Ravno na varnostnem področju so razlike med Italijo in Slovenije velike. Pri tem moram povedati, da smo ponosni nad dejstvom, da sodelujemo s tako pomembnimi partnerji, ki nam torej zaupajo.

Domnevam, da poleg OKS in podjetja Jezeršek gostinstvo se na SDGZ nasloni več podjetij iz Slovenije, glede na to, da je npr. veliko slovenskih montažerjev, gradbenikov itd., ki delajo v Italiji.

Tako je, v zadnjih letih je pomoč pri nas poiskalo nekaj sto podjetij. Ta pojav se je začel po vstopu Slovenije v schengensko območje 21. decembra 2007, medtem ko vstop Slovenije v EU s tega vidika ni prinesel večjih novosti. Od leta 2008 pa je število slovenskih podjetij, ki delajo v Italiji, začelo eksponentno naraščati. Pomembna je vrsta zadev, kot npr. ta, da tečaje varnosti pri delu organiziramo v jeziku, ki ga delavec obvlada, saj se je tudi dogajalo, da so slovenska podjetja zaposlenega, ki ni znal italijanščine, vpisovala na tečaje v italijanskem jeziku. Rešujemo najrazličnejše težave, saj je npr. med državama veliko razlik na področju naravovarstvene problematike, zgodi pa se tudi, da kako slovensko gradbeno podjetje v Sloveniji ima zaposlenega z dovoljenjem za bivanje, ki ni veljavno v Italiji, sami pa pomagamo reševati tudi tovrstne zaplete. Večkrat podjetja iz Slovenije niti ne vedo za stroške, ki na italijanski strani meje nastanejo zaradi tečajev ali za birokracijo, tako da jih v tem primeru najprej povabimo, naj se posvetujejo z nami, šele nato pa naj pripravijo ponudbo za stranke.

Razlike so na teh področjih velike, kljub temu, da govorimo o državah,članicah EU. Ali je utopija razmišljati, da bodo prej ali slej standardi in zakoni znotraj Evropske unije enaki?

To je utopija, saj nihče nima interesa, da bi do tega prišlo. Vsaka država starta pri istih evropskih smernicah, nato pa standarde definira in nadgradi po svoje, tudi na podlagi objektivno specifičnih razmer.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.