
Ob 100-letnici rojstva Vide Cotič je njena hčerka Liliana Visintin izdala knjižico spominov, ki so jo v prejšnjih dneh predstavili na sedežu društva Danica na Vrhu. Šlo je za kulturni večer, ki sovpada z društvenimi Jesenskimi večeri v Brajdi 2026. Povezavo gre iskati tudi ob dejstvu, da je bila Vida Cotič po rodu z Vrha, večino svojega življenja pa je z možem Mirkom Visintinom in hčerkama Liliano in Claudio preživela v Romjanu.
Večer, poln spominov, je uvedel zbor Društva slovenskih upokojencev za Goriško, ki ga vodi zborovodja Aljoša Saksida. Zbor se je oglasil tudi na koncu prireditve, zapel pa je pesmi, ki jih je uglasbil pevovodja Saksida. Omeniti gre, da je pesem Mama napisala Liliana Visintin, besedilo pesmi Prekleta goriška gospoda pa je iz vrhovske zapuščine posredoval Mario Vižintin.
Navzoče je uvodoma nagovorila predsednica društva Danica Viljena Devetak, ki je izrazila zadovoljstvo, da društvo gosti prireditev, ki v knjižni obliki obravnava tudi predvojno in povojno življenje na Vrhu. Zatem so zavrteli krajši filmski zapis izpred več desetletij, ki prikazuje skupino Vrhovk in Vrhovcev, ki navdušeno pojejo partizanske pesmi.
O sami knjižici in o življenjskih pripetljajih Vide Cotič sta v prijetnem pogovoru spregovorili avtorica Liliana Visintin in kulturna delavka Nataša Paulin. Zaradi prisotnosti nekaterih italijansko govorečih obiskovalcev je pogovor deloma potekal tudi v italijanščini.
Vida Cotič je imela razburljivo življenjsko zgodbo, ki jo je v mnogočem delila s kopico naših deklet, ki so odraščale v času fašizma. Vida je bila druga od štirih otrok Cotičeve družine. Bila je stara komaj štiri leta, ko sta se starša odločila za izselitev v Argentino. Otroke sta pustila raznim sorodnikom in leta 1930 odpotovala preko oceana. Za njima se je izgubila vsaka sled. Vida je živela pri teti in že kot sedemletna deklica je morala vsako jutro gnati krave na pašo. Šele šestnajstletna je leta 1942 s trebuhom za kruhom odšla služit v Rim. Tam je doživela marsikaj, tudi bombardiranje večnega mesta. Po vojni je še nekaj časa ostala v Rimu in se družila s pripadniki jugoslovanske misije. Ker jo je narava obdarila s pesniško žilico, je v Rimu napisala kar nekaj pesmi s partizansko vsebino. Po povratku domov se je čez nekaj let omožila z Mirkom Visintinom iz Dola, bivšim partizanom Prekomorcem. Takoj po poroki sta se zakonca odločila, da obiščeta njene starše v Argentini, a stik z njimi ni bil najbolj ljubezniv. V zakonu sta se jima nato rodili dve hčerki. Za nekaj časa jih je oče zapustil in odšel na delo na Švedsko, tako da je morala Vida sama skrbeti za družino. V Laško je nosila mleko, po Krasu pa je tudi iskala ostaline iz prve svetovne vojne. Tudi hišo si je zgradila sama. Vse to in še veliko osebnih spominov in pesmi, je objavljeno v knjižici, ki nosi naslov Vida hči Krasa.
Njena avtorica je na koncu povabila prisotne, naj si s prostovoljnim prispevkom vzamejo knjigo, izkupiček pa bo namenila skladu za vzdrževanje spomenika NOB na Vrhu.

20 minutes ago
13












English (US)