Uršula Vratuša Globočnik: Zmaj Zakaj

Piše: Marija Švajncer

Uršula Vratuša Globočnik, slovenska pisateljica, pesnica, novinarka in dramska igralka, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor, Zavodu za umetniško produkcijo in založništvo, v zbirki Drugačni objavila knjigo z naslovom Zmaj Zakaj (2026). Literarno delo, namenjeno otrokom, je ilustrirala Evgeniia Erokhina, likovna ustvarjalka in zgodovinarka, rojena v Moskvi. Oblikovanje in prelom je opravil Jure Kralj, sliko na naslovnici je narisala ilustratorka.

Avtorica besedila se je odločila za domiselno dvojnost: pripoveduje nam o igrivih, smešnih in tudi navihanih dogodivščinah Zmaja Zakaja, zatem pa doda kratko pojasnjevalno besedilo, že skoraj znanstveno razlago. Po eni strani spodbuja otrokovo domišljijo in ga vabi v razigrani Zmajev svet, v katerem se zgodi vse mogoče, po drugi pa nevsiljivo poučuje ter mlade bralke in bralce napoti k iskanju resnice in z dokaznimi razlogi podprte vednosti. Če bodo v roke vzeli knjigo otroci, ki še ne znajo brati, jim bodo strokovna besedila s poenostavitvijo predstavili starši ali vzgojiteljice v vrtcu, pač kaka odrasla oseba.

Zmaj Zakaj je radoveden junak in pravljično bitje, ki kaže zanimanje za marsikaj. Pri neugnanih dogodivščinah ga nič ne zaustavi, vedoželjen je in tudi precej nagajiv. Njegov svet je širok, prostran in brezmejen. Otroci se lahko seznanijo tudi z zemljepisnimi oznakami in izvedo za otok Malta, reko Nil in celo daljno Kitajsko, za Ljubljano so že slišali. Z Zmajem odletijo na drugi konec našega planeta in se imajo pri tem prav lepo, kaj kmalu pa naletijo na razlago, kako leti letalo. Pridružijo se Zmaju, ki si hoče speči kurje jajce, na naslednji strani pa že piše, iz česa je sestavljen beljak in kaj se zgodi z jajcem pri kuhanju in cvrtju.

Od oprijemljivih reči se je mogoče pomakniti k že skoraj abstraktnim ali bolj splošnim. Zmaj Zakaj se namreč dolgočasi, dolgčas mu žgečka podplate. Premaguje ga tako kot otroci in se odpravi na tobogan, sladoled in sok, tudi sicer je pri nekaterih podvigih podoben sproščenim deklicam in dečkom. Avtorica meni, da je dolgčas neprijeten občutek, ki se ga je treba hitro znebiti, saj so možgani radi ves čas zaposleni. Danes je slišati tudi o tem, da je lahko dolgčas nekaj zaželenega, sploh če mladi ves čas tičijo pred ekrani pametnih telefonov ali pa hitijo od ene dejavnosti do druge.

Pesniških vsebin in pojasnil je še kar nekaj. Zakaji se zvrstijo drug za drugim. Tako je mogoče izvedeti, zakaj ne moremo pojesti svojega jezika, zakaj tečejo solze, zakaj ponoči nekateri ne spijo, zakaj luna ne pade na zemljo, zakaj ljudje ne bruhajo ognja … »Ljudje prehitro izgubijo glave, / z ognjem spravijo se nad države, / od njih prenaglo gredo iskre, / razbijajo krožnike in piskre!« Avtorica namesto prasketanja ognja predlaga drugačno toplino, in to objem, besedo, svetel plamen v očeh in pogled v družbi tistih, ki jih imamo radi. Omeni nevarne predstave požiralcev ognja, pomislimo pa lahko tudi na dogajanje v zadnjem času, ko divjajo požari in se v izsušeni pokrajini dogajajo strašne stvari.

Pesnica na šaljiv način razgrne védenje, zakaj uporabljamo bančne kartice in se od igrivosti pomakne k praktičnim stvarem. Omeni tudi krajo, saj se zgodi, da kupci vzamejo blago in gredo brezbrižno mimo blagajne, ne da bi plačali. Njena domišljija poleti tako daleč, da v bankomatu naleti na kartičnega škrata, čudežno bitje, ki čaka na skrivnostni »pik«. Ker pa gre za hudo resne zadeve, lahko preberemo nekaj o čipih, terminalu in čitalniku.

Uršula Vratuša Globočnik je vešča pisanja kakovostnih verzov in ubranih rim. Njen slog je barvit in jezikovno razkošen. Humor se tu in tam izteče v nonsens. »Zato ljudje spijo, / da zenice se sprostijo, / da ne motijo zvezd v njihovi lepoti / in lune v nje samoti.« Včasih se prikradejo tudi neposredne vzgojne pobude, na primer: »Zato le v posteljo, kdor bi rad bil nekoč velik!« Ne manjka niti medmetov in vzklikov, na koncu pa morajo otroci razvozlati še narobe napisane besede, med njimi zadnjo – »cenok«.

Pesnica pravi, da je znanost v zadnjih letih zelo napredovala, še vedno pa nimamo odgovorov na vsa vprašanja. »Skrivnost ostaja naše življenje, njegov začetek, konec in smisel. Od kod prihajamo, kam gremo in zakaj živimo? Odgovor je včasih laže začutiti kot razložiti. Veš, kadar imaš nekoga rad. Kadar zaplešeš in se smeješ. V pesmi.«

Likovna umetnica Evgeniia Erokhina je s svojimi ilustracijami knjigo Zmaj Zakaj lepo dopolnila in popestrila, hkrati pa imajo njene narisane podobe tudi samostojno govorico. Posrečile so se ji upodobitve literarnih likov in njihov zgovoren izraz, zdaj začuden, zdaj malce posmehljiv, drugič vesel ali žalosten. Barve so pisane, največkrat pa je seveda videti zeleno, saj je tako obarvan simpatični Zmaj Zakaj. Ta navihanec bo otrokom zagotovo ugajal. Zaskrbljeno se loti kuharskih veščin in pri tem se še kuri, ki je v njegovi bližini, povesi greben. Od nekod se prikrade slabovidna miška z očali na mišjem nosu. Ognjeni zublji se dvigajo visoko navzgor in so zelo nevarni, toda vzrok za Zmajevo pretakanje solz tiči nekje drugje: cmeri se, ker je tečen in zaspan. Ko pa dobi v roke (ali karkoli že ima) bančno kartico, pa ni več slabe volje. Ilustratorka da na koncu otrokom nalogo: najti morajo pravo pot do jablane, na kateri so vabljiva, sočna jabolka, nekaj pa jih je že padlo na tla.

Otroci bodo knjigo Uršule Vratuša Globočnik in Evgeniie Erokhine z veseljem vzeli v roke in se vživeli v vihrave dogodivščine Zmaja Zakaja in se seznanili z znanstveno razlago.